sreda, 20. december 2017

AZILNA AMBULANTA DELA NA "REZERVNIH LOKACIJAH"


Od konca oktobra 2017, ko so nas iz Roga drugič nagnali ven, Azilna ambulanta dela na različnih "rezervnih lokacijah" (na sliki ambulantno delo v bivšem Tandoori caffeju). Problem je ta, da se situacija tudi na terenu hitro spreminja, najemniki lokalov se menjavajo, skratka, kapitalizem je neprijazen do azilantov na vsaki možni način. Tandoori caffe je zdaj pizzerija "Pod košem", v kateri se strežejo dobre in poceni pice ampak je manj primerno mesto za ambulanto od caffeja v katerem se streže kava in voda. Za pregled se je treba naročiti po telefonu ali po SMS oziroma FB sporočilih in se zmeniti o lokaciji pregleda.



petek, 29. september 2017

IZBRISANI POMAGAJO AZILANTOM


Glavni gradbeni mojster pri obnovi Azilne ambulante v Rogu je Prekmurec Miloš Kaličanin. Miloš je bil izbrisan kot 17 letnik, od takrat se je njegova življenjska pot uradno ustavila. Danes je apatrid brez kakršnihkoli dokumentov. Obnovo ambulante dela brez nadomestila, še več - založil je svoj material, prinesel delovno orodje. Upamo, da bo Azilna ambulanta kmalu prišla do osnovnih sredstev in vrnila Milošu vsaj material, ki ga je vložil. Hvala Miloš!
In tako, eni pomagajo azilantom iz humanizma, drugi iz snobizma, tretji zaradi aktivizma... eni pa, tako kot naš gradbenik Miloš, ker so na isti strani zgodovine. Med izbrisani in azilanti pravzaprav ni velike razlike. Vsaj mehanizem "proizvodnje" je zelo podoben.

petek, 15. september 2017

HUMANITARIAN MEDICINE

  1. WHY IN THE COUNTRIES THAT DO NOT LEGALLY EQUATE ASYLUM SEEKERS WITH ASYLEES, DOCTORS FROM THE NATIONAL SYSTEM CANNOT EFFICIENTLY GIVE HUMANITARIAN MEDICAL HELP ...(TO ASYLUM SEEKERS) – FIVE BASIC PRINCIPLES
  2. Humanitarian medicine is by definition politically independent; it cannot be practiced by the government. When a certain government, therefore, wishes to practice humanitarian medicine (with the potentials of its national health care system), it, in fact, denies humanitarian medicine and its principles
  3. Humanitarian medicine is otherwise called „international medicine. “ The principles the international medicine acts upon are not equal to those of the „national medicine. “ The doctors at the medical schools who have no special academic course on „international medicine“ are not trained for work in a multicultural ambiance of humanitarian medical help. This is not only the matter of their cultural incompetence which is otherwise an important aspect but of a whole set of professional and legal problems that the doctor from the national system has no information about; neither does he/she know its problems nor is he/she trained to act: starting from the problems of a complex international epidemiological questionnaire in anamnesis-taking, through various doctrinaire disparities about curative and preventive approaches, up to the psychological support to the patient and protection of the patient's rights that derive from medicine and are part of the professional doctor's responsibilities
  4. It must be clearly said that the countries which do not equate asylum seekers with asylees are en masse violating the human rights of the asylum seekers. The asylum seekers are thus coerced to solve their health problems by humanitarian medical help. If the state refuses to give competent humanitarian medical help to asylum seekers, it deepens even more the violation of the human rights which, in this case, goes well beneath the level which is, in the humanitarian law, given to the prisoner of war. Practically, it is their indirect liquidation.
  5. The doctor employed in the national health care system functions on the basis of the contract he has made with each individual patient. This contract is the legal base for the doctor's work. If the state requires the doctor from the national network to do medical examination without legal basis, it not only violates its own legal order – which is in itself problematic – but it also puts the doctor in the position to have two kinds of patients; one that he is legally bound to, and the other that he has no legal obligation to. This situation is professionally known as „Dual Loyalty“ which historically originated from the South African Republic in the epoch of apartheid when the law on health care treated patients in legally different ways. Due to the problems caused by the „Dual Loyalty“ of medical work, in the year of 2002 in Cape Town an international commission was formed of some fifty international experts who concluded that the state must not develop its medical practice on the principles of „Dual Loyalty“. In many cases such practice leads to criminalization of doctor's work.
  6. Medicine in the conditions of restrictive legislature is reduced to Emergency Medical Service (EMS). The experiences of Slovenia have shown that the EMS narrows down the curative, preventive and legal framework for giving medical help which is a dangerous practice not only for patients but local population as well. The EMS personnel is not trained – neither is it meant to be – for diagnostics; nor is it trained for curing many diseases that the doctor of international medicine regularly comes upon in his practice (TBC is just one well known example for this situation). In this way local population is exposed to unnecessary risks while the doctors' work is compromised in the professional and legal sense.
  7. Dimitar Anakiev, Doctor of Medicine, President
    Doctors for Asylees
    Slovenia

sobota, 29. julij 2017

AHMAD`S BARBER SHOP IN ROG, LJUBLJANA


Hair cutting to dr. Dimitar Anakiev by Ahmad Shami  

Dr. Anakiev: My friend, brother, patient and barber Ahmed is from suburb of Damascus named Daria. It is totally destroyed nowadays. He lost two houses, barber shop and store in bombardment. Fifteen members of his closer and wider family is living now in just one rented room in Damascus. He cannot sleep by night thinking about destiny of his family. After last decision of European court about returning refugees he is even more worried because his situation in Slovenia seems open again... Anyway he is a great friend and barber, he speaks Slovenia pretty well!

četrtek, 27. julij 2017

VACCINATION IN ASYLUM HOME AGAINST MEASLES BY THE NIJZ (National Public Health Institute), WAS NOT REALLY NEEDED



Recently, the NIJZ carried out vaccination against measles in the Asylum Home (this was also reported by the media), although the clinical examinations carried out by the doctor at the Asylum Home (at the reception) and then by doctors of the Infectious Clinic in Ljubljana confirmed the opinion of Greek doctors, that a Kurdish child from Syria is not in an infectious condition of the disease, but in the recovery phase in which the child is not dangerous to the environment. The baby had already had measles earlier in Greece before the family left for Slovenia. Thus, measles vaccination was not medically indicated

CEPLJENJE PROTI OŠPICAM, KI GA JE V AZILNEM DOMU OPRAVIL NIJZ (Nacionalni institut za javno zdravje), NI BILO ZARES POTREBNO





Pred nedavnim je NIJZ opravil cepljenjenje proti ošpicam v azilnem domu (o tem so poročali tudi mediji) čeprav so klinični pregledi, ki so jih opravili zdravnik v azilnem domu (ob sprejemu) in potem tudi zdravniki infekcijske klinike v Ljubljani, potrdili mnenje grških zdravnikov, da pri kurdskem otroku iz Sirije ne gre za kužno stanje bolezni temveč za fazo okrevanja v kateri otrok ni nevaren za okolico. Otrok je namreč prebolel ošpice že prej v Grčiji, preden se je družina odpravila na pot za Slovenijo. Cepljenje proti ošpicam torej ni bilo medicinski indicirano.

sreda, 19. julij 2017

UČINEK RESTRIKTIVNE ZAKONODAJE NA ZDRAVJE PROSILCEV ZA AZIL - PRIMER SLOVENIJE







Člen 86. azilnega zakona katerega je sprejela vlada Mire Cerarja marca 2016 in ki v biti le potrjuje azilni zakon iz l. 2006, ki ga je sprejela vlada Janeza Janše (le da je v Janšinem zakonu zdravstveno varstvo urejal čl. 84, praktično identičen čl. 86 Cerarjeve vlade), na eni strani masovno krati človekove pravice prosilcem za azil s tem, da izključuje prosilce iz primarne zdravstvene oskrbe – dovoli edino nujno medicinsko pomoč – po drugi strani krši kodeks zdravniške etike, ker suspendira vlogo zdravnika kot zastopnika pacientovih pravic. Nenavadnost situacije, da v Sloveniji „levica“ in „desnica“ imata zelo podobno zakonodajo v zvezi z azilanti zato ni edini paradoks temveč, suspenzija kodeksa zdravniške etike, je na določeni način tudi kriminalizacija zdravnikov, ki delamo z azilanti. Seveda so negativni učinki na zdravje azilantov še veliko večji, ker izključevanje prosilcev iz primarne zdravstvene oskrbe ima tudi številne javno zdravstvene učinke. Zelo strnjeno lahko govorimo o naslednjih glavnih negativnih učinkih:


1-Dostopnost zdravnika za azilante zmanjšana
2-Zmanjšan obseg primarne zdravstvene oskrbe
3-Zmanjšen obseg sekundarne in tercialne zdravstvene oskrbe
4-Zmanjšan ali odsoten javno-zdravstveni pristop
5-Zmanjšana kakovost zdravstvene oskrbe v celosti
6-Trajni negativni učinek na zdravje azilantov
7-Suspenzija vloge zdravnika kot zastopnika pacientovih pravic
8-Kompromitiranost nekaterih osnovnih načel varne prehrane azilantov
9-Učinki na akutno in kronično stanje malnutricije azilantov
10-Vojaška namestitev azilantov privede do izoliranosti od populacije
11-Podpora preživljanju azilantov le minimalna
12-Odsodnost nekaterih velikih podpornih mehanizmov


Slovenija je članica politično vojaške zveze, ki aktivno participira v svetovni krizi, ki ustvarja begunske in migrantske valove. Begunci pri nas prihajajo zaradi zaščite, velikokrat pa naša država škoduje beguncem in migrantom namesto da bi pomagala. Celotna slovenska politika in mnogi javni razumniki so na vsa usta agitirali za vstop Slovenije v NATO. Danes se ti isti ne angažirajo, da bi se restriktivna (rasistična?) zakonodaja Slovenije (predvsem čl. 86 azilnega zakona) odpravila in begunce in migrante obravnavalo dostojno obravnavi človeka.

EFFECTS OF RESTRICTIVE LEGISLATION ON THE HEALTH OF ASYLUM SEEKERS - THE CASE OF SLOVENIA



Article 86 of the Slovenian Asylum Act, which was adopted by the government of Miro Cerar in March 2016 - which in essence only confirms the Asylum Law of the 2006, adopted by the right wing government of Janez Janša (only that, in the Janša Act, the health care was regulated by Article 84 and it is practically identical to the Article 86 of the Cerar government) - on the one hand, violates human rights of asylum seekers on large scale by excluding applicants from the Primary Health Care - allowing only the emergency medical help - on the other hand it violates the Code of Medical Ethics because it suspends the role of doctor as the patient's representative. The unusual situation in Slovenia that political "left" and "right" have very similar legislation regarding asylum seekers is therefore not the only paradox, but the suspension of the Code of Medical Ethics is, in a certain way, the criminalization of doctors who work with asylum seekers. Of course, the negative effects on the health of asylum seekers are even greater, as the exclusion of applicants from primary health care also has many Public Health effects. We can talk about the following main negative effects:

1-Accessibility of doctor to asylum seekers is reduced
2-Reduced or excluded primary health care
3-Reduced or excluded the extent to secondary and tertiary health care
4-Decreased or absent Public Health approach
5-Reduced quality of health care in its entirety
6-Permanent negative effect on the health of asylum seekers
7-Suspension of the role of doctor as a patient's representative
8-Compromise of some basic principles of safe asylum diet
9-Effects on acute and chronic status of malnutrition of asylum seekers
10-Military accommodation of asylum seekers leads to isolation from the population
11-Supporting asylum seekers is only minimal
12-Absence of some large support mechanisms and programs

Slovenia is a member of a political and military alliance that actively participates in a global crisis that creates refugee and migrant waves. Refugees come to us for protection, but our country often harms refugees and migrants instead of helping. The entire Slovenian policy and many public intellectuals have been agitating for all of Slovenia's ascent to NATO. Today, they do not engage themselves in the abolition of the restrictive (racist?) Legislation of Slovenia (in particular, Article 86 of the Asylum Law) and treats refugees and migrants with decent human treatment.

ponedeljek, 03. julij 2017

POLITIKA DISLOKACIJE AZILANTOV V SLOVENIJI / POLITICS OF DISLOCATION OF ASYLUM-SEEKERS IN SLOVENIA

(SLO) Medicinska stroka (Javno zdravje) odsvetuje dislokacijo beguncev/migrantov in nastanitev podobno vojaški. Nasprotno, medicina svetuje nastanitev čim bliže domači populaciji, trgom, šolam in zdravstvu. Ne vemo ali je NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) sploh delal kakšen eleborat nastanitve prosilcev za azil, vemo pa, da slovenska vlada že svojim azilnim zakonom masovno krši človekove pravice azilantom v zvezi primarne zdravstvene oskrbe. Poglejmo kako so azilanti dislocirani in kakšna je pot azilanta do zdravnika. V AD Logatec so ranjive skupine, zato je pot do zdravnika dolga 2,6 km uspon je pa 60 metrov.

Edino AD Kotnikova izpolnjuje lokacijske pogoje. Zanimivo je da su v njemu nastanjeni odrasli samski moški, ki nimajo pravico da primarne zdravstvene oskrbe.



(ENG) Medical profession (Public Health) do not advises displacement of refugees / migrants with accommodation similar to military. On the contrary, medicine advises accommodation as close as possible to the domestic population, markets, schools and health care. We do not know whether the NIJZ (National Institute of Public Health) even worked to elaborate accommodation of asylum seekers, but we know that the Slovenian government, already by its asylum law (famous 86 art.), violates human rights to asylum seekers regarding primary health care. Let's see how the asylum seekers are isolated and what is the asylum-seeker path to the doctor. In AD Logatec there are vulnerable groups, so the path to the doctor is 2.6 km long with is 60 meters climbing.
Only AD Kotnikova meets the location conditions. Interestingly, adults live there, single men who do not have the right to primary care.

                                                          AD logatec:





AD Vič:



                                                                   AD Kotnikova:


NO SUBSTITUTION THERAPY FOR MIGRANTS IN SLOVENIA

(SLO) Par dni nazaj smo napotili pacienta v abstinenčni krizi v metadonsko ambulanto na Metelkovi - ni mogel dobiti metadona, ker ni registriran. Mar država ne more narediti začasno registracijo ali na kakšen drugi način omogočiti substitucijsko terapijo odvisnikom? Razlogi so predvsem medicinski in humani, potem tudi varnostni, epidemiološki in verjetno še kakšni drugi... Vztrajanje na "represivni medicini" je škodljivo predvsem državi Sloveniji in njenim državljanom. Tvrdokornost slovenske politike do zdravstve oskrbe azilantov in migrantov pa že postaja dramatična. Upajmo, da ne bo tudi tragična.
(ENG) A few days ago, we sent a patient in an abstinence crisis to the methadone clinic at Metelkova - he could not get methadone because he was not registered. Can the state not make a temporary registration or otherwise facilitate substitution therapy for addicts? The reasons are primarily medical and humane, but also security, epidemiological and probably some other ... The insistence on "repressive medicine" is detrimental to the state of Slovenia and its citizens. The firmness of Slovenian policy towards the health of asylum seekers and migrants is already becoming dramatic. Let's hope it will not be tragic too.






nedelja, 14. maj 2017

ZDRAVSTVENA OSKRBA V ZAČASNEM NASTAVITVENEM CENTRU VRHNIKA


Asist. Vesna Homar, dr.med.spec.


Zdravstveni dom Vrhnika, C. 6. maja 11, Vrhnika

Katedra za družinsko medicino MF UL, Poljanski nasip 58, Ljubljana

e- naslov: vesna.homar@gmail.com





Migranti so ranjliva skupina prebivalstva in so upravičeni do posebno pozorne zdravstvene oskrbe. V Začasnem nastanitvenem centru Vrhnika smo izvajali zdravstveno oskrbo od oktobra 2015 do marca 2016. Zdravstvena oskrba je bila organizirana ločeno od zdravstvene oskrbe za lokalno prebivalstvo.

Migrantom smo zagotavljali nujno medicinsko pomoč, oskrbeli poškodbe, zdravili bolezni, preprečevali širjenje okužb ter nudili zdravstveno oskrbo nosečnic, otrok in ljudi s posebnimi potrebami.

V letu 2015 je bila zaradi velikega števila in obrata migrantov v ospredju oskrba akutnih stanj in preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. V letu 2016 so migranti ostajali v centru več tednov, zato smo lahko zagotovili celostno zdravstveno oskrbo.



1. Uvod




1.1. Zdravstvena oskrba v ZNC Vrhnika


Begunci in migranti spadajo po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije med ranljive skupine prebivalstva, zato so upravičeni do posebno skrbne in pozorne zdravstvene oskrbe.

Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije je ob odprtju Začasnega nastanitvenega centra Vrhnika (ZNC Vrhnika) septembra 2015 pooblastilo Zdravstveni dom Vrhnika za organizacijo zdravstvene oskrbe migrantov na primarni ravni in določilo vodjo Nujne medicinske pomoči Vrhnika kot koordinatorico zdravstvene oskrbe za ZNC Vrhnika. Za logistično pomoč in organizacijo dela je Štab civilne zaščite Vrhnika imenoval glavno medicinsko sestro Zdravstvenega doma Vrhnika. Zdravstveno oskrbo migrantov smo izvajali do konca marca 2016.

1.1.1. Cilj zdravstvene oskrbe migrantov


Na Vrhniki smo se soočili z zdravstveno oskrbo večjega števila migrantov, za katere smo želeli organizirati učinkovito zdravstveno oskrbo, hkrati pa obdržati dosedanji nivo zdravstvene oskrbe prebivalcev občin Vrhnika, Log-Dragomer in Borovnica. Zato smo za potrebe migrantov organizirali ločeno zdravstveno oskrbo in migrantom:

  • zagotovili nujno medicinsko pomoč,
  • oskrbeli poškodbe,
  • zdravili akutne in kronične bolezni, katerih opustitev zdravljenja bi lahko povzročila poslabšanje stanja,
  • zdravili okužbe in preprečiti njihovo širjenje,
  • nudili osnovno zdravstveno oskrbo nosečnic, otrok in ljudi s posebnimi potrebami.



2. Ogranizacija zdravstvene oskrbe v ZNC Vrhnika


2.1. Organizacija prostorov in materijala za izvajanje medicinske oskrbe v ZNC Vrhnika


Z organizacijo medicinske oskrbe v ZNC Vrhnika smo začeli prvi dan odprtja ZNC Vrhnika, 20.9.2015, ko so nas pristojna ministrstva obvestila, da bodo do večera v opuščene prostore vojašnice nastanili 400 migrantov. Za prostore medicinske oskrbe smo izbrali pritlični in z zunaje strani dostopen trakt stavbe vodstva, ki je omogočal ločen vhod, možnost izolacije ter ločene prostore za ambulanto, opazovalnico, izolirni prostor in skladišče medicinskega materijala.

Prostori niso zagotavljali niti minimalnega standarda za izvajanje zdravstvene oskrbe, saj v objektu ni bilo tekoče vode in ogrevanja. Vendar smo z veliko samoiniciativnosti in prosotovoljnega sodelovanja vseh služb in prostovoljcev prostore in opremo organizirali tako, da je bila medicinska oskrba varna in izvedljiva.

Sestavili smo seznam nujno potrebnih zdravil, medicinskega materijala in pripomočkov za delo v ambulanti. Prva zdravila za delo nam je iz njim dodeljenih blagovnih rezerv odstopila Služba za nujno medicinsko pomoč Ljubljana, medicinski materjal in osnovno ambulantno opremo pa smo vzeli iz lastnih zalog zdravstvenega doma. V prihodnjih tednih smo dobili zdravila in medicinski materjal iz blagovnih rezerv Ministrstva za zdravje. Nastavili smo dokumentacijo za beleženje bolnikov, bolezni, opravljenih storitev in porabe materijala.

Zaradi velikega števila migrantov, ki so prihajali v ZNC, so vse migrante nastanili v zgornjih objektih bivše vojašnice, zato smo v oktobru tja preseliti tudi ambulanto. Sprva smo bili v manjši sobici, nato v svetlem, velikem in ogrevanem prostoru. V spodjem, vodstvenem objektu je tako ostalo le skladišče zdravil in materijala.

2.2 Delo z migranti od oktobra do decembra 2015


Prvi migranti so priši v ZNC Vrhnika v drugi polovici oktobra 2015. Prihajale so različno velike rizične skupine migrantov, ki niso bili sposobni prenočevanja v šotorih ali na prostem, torej družine z otroki, nosečnice in starejši. Vsem migrantom smo medicinsko oskrbo ponudili, vsi pregledi so bili prostovoljni.

Medicinsko oskrbo v ZNC Vrhnika smo izvajali zdravniki in medicnske sestre iz širše osrednje slovenske regije. Sprva smo vključevali zdravstveno osebje ZD Vrhnika in koncesionarje iz naše regije, kasneje smo mrežo razširili še na zdravnike s področij ZD Ljubljana, ZD Domžale, ZD Kamnik, ZD Medvode, Osnovega varstva Gorenjske, ZD Grosuplje in ZD Ivančna Gorica. Delo ter oskrbo z zdravili smo ves čas vodili v ZD Vrhnika. Reševalne prevoze je izvajala Reševalna postaja UKC Ljubljana. Pri delu z otroci so nam bili v veliko pomoč tudi zdravniki-prostovoljci Pediatrične klinike UKC Ljubljana, ki so se vzorno organizirali za delo v ZNC.

Izdelali smo protokole za delo medicinskega osebja ter protokole za sodelovanje z bolničarji, redno smo sledili priporočilom za obravnavo migrantov Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Medicinsko oskrbo smo izvajali dvakrat dnevno, glede na potrebe in velikost skupin migrantov, ki so dnevno prihajali in zapuščali ZNC. Obrat ljudi je bil velik, dnevno se je zamenjalo tudi več kot tisoč migrantov. Dnevno število oskrblejnih migrantov je nihalo glede na število prihodov, skupno smo od oktobra do decembra 2015 pregledali 724 migrantov, največ 120 na dan. V času, ko v ZNC ni bilo zdravnika in medicinske sestre, je nujno medicinsko pomoč izvajala NMP Vrhnika, v veliko pomoč in uteho pa so bili tudi bolničarji v organizaciji Rdečega križa Slovenije in CZ posameznih lokalnih skupnosti. O delu smo dnevno poročali Ministrstrstvu za zdravje.

2.3 Delo z migranti februarja in marca 2016


Ponoven val migrantov je bil februarja 2016. V ZNC Vrhnika so nastanili približno 140 migrantov, ki so bili na meji z Avstrijo zavrnjeni. Nastanili so družine, otroke, nosečnice in starejše ljudi iz Sirije in Pakistana. Ti migranti so ostali v centru več tednov, kar je omogočalo in narekovalo bistveno drugačno obliko zdravstvene oskrbe. Izvedli smo skupaj 107 pregledov, 2 otroka sta bila kratkotrajno hospitalizirana v UKC Ljubljana.

Zdravstveno oskrbo smo izvajali v dopoldanskem času 2x tedensko ali več, glede na potrebe. Vanjo smo vključili medicinsko osebje Zdravstvenega doma Vrhnika, saj smo tako lahko zagotavljali potrebno kontinuiteto dela. Dostopni smo bili po urgentnem telefonu. Z lokalno lekarno smo se dogovorili o prevzemanju zdravil. Zdravstveno oskrbo migrantov je še vedno vodila vodja NMP Vrhnika, z Ministrstvom za zdravje pa smo se dogovarjali za zaposlitev zdravnika po opravljenem strokovnem izpitu za redno delo v centru.

V februarju in marcu so imeli migranti mnogo boljše življenske in higienske pogoje kot v jesenslih mesecih. Prostori so bili ogrevani, v zunanjosti stavbe je bilo moč poskrbeti vsaj za osnovno higieno. Migranti so bili ob prihodu v slabem zdravstvenem stanju, približno četrtina jih je že prvi dan iskala medicinsko pomoč. Prevladovale so okužbe dihal in prebavil z enako klinično sliko in potekom kot pri lokalnem prebivalstvu. Sklepali smo, da migranti zaradi slabših higienskih pogojev, dolgega potovanja, stresa, nenavajenosti na nižje temperature in nenavajenosti na viruse našega okolja hitreje zbolijo za istimi okužbami kot naši prebivalci.

Razreševati smo morali tudi kronična in zatečena stanja, pri čemer smo uspešno sodelovali z Univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani (Pediatrična klinika, Nevrološka klinika in Klinika za nevrokirurgijo). Prevetivna cepljenja otrok in nujno zobozdravstveno oskrbo smo izvajali v Zdravstvenem domu Vrhnika, z ginekologinjo Zdravstvenega doma Ljubljana pa smo se dogovorili za kontinuirano oskrbo nosečnic.

Ob premestitvah migrantov v azilne domove smo poskušali zagotavljati kontinuiteto zdravstvene oskrbe tako, da smo kontaktirali medicinsko osebje azilnih domov v primeru zdravstvenih posebnosti premeščenih migrantov.

V veliko pomoč nam je bilo osebje ZNC Vrhnika, saj je bila ekipa vodstva, javnih delavcev in prostovoljcev uigrana in iskreno zavzeta za pomoč migrantom. V veliko pomoč so nam bili tudi prevajalci iz arabščine in perzijščine.






3. Pozitivne izkušnje, izzivi in ovire pri delu z migranti




Pri delu z migranti smo se soočali s številnimi izzivi, naleteli na mnoge ovire, predsodke in omejitve, imeli pa smo tudi veliko pozitivnih odzivov, spodbud in izkušenj. Naše najpomembnejše ugotovitve so:



  1. Zdravstveno stanje migrantov, ki so že več mesecev na poti

Večina migrantov, ki so zaradi bolezni poiskali medicinsko pomoč, je imelo lažje okužbe. To so bile predvsem okužbe dihal in gastrointestinalne težave, ki pa so bile enake kot v splošni populaciji v tistem letnem času. Zaradi slabših higienskih okoliščin in okrnjenega imunskega sistema migrantov je bilo teh okužb med migranti več. Zabeležili nismo nobenih tujih epidemij nalezljivih bolezni.

Migranti so imeli zaradi dolgotrajne hoje in fizičnih naporov tudi več manjših poškodb. Nekateri so imeli tudi že delno oskrbljene vojne poškodbe.

Zlasti starejši migranti so imeli že znane kronične bolezni (sladkorna bolezen, povišan tlak, stanja po opeacijah ipd.), za katere smo morali priskrbeti ustrezna zdravila in v nekaterih primerih obravnavo v bolnišnici.

Psihološko stanje je bilo v jesenskem migrantskem valu vzneseno, saj so bili migranti polni pričakovanj, v zimskem pa zaradi pretečega vračanja depresivno.

  1. Ogrožene skupine

Otroci, nosečnice, starejši in osebe s posebnimi potrebami spadajo med ogrožene skupine prebivalstva in ti so predstavljali večino migrantov, ki so iskali medicinsko pomoč. V jesenskih mesecih smo jim lahko nudili samo akutno pomoč, s celostno zdravstveno oskrbo pa smo lahko začeli v februarju in marcu, ker so migranti v centru ostajali dalj časa.

  1. Kulturne posebnosti prihajajočih skupin in jezikovne ovire

Do vspostavitve učinkovite mreže prevajalcev iz arabščine in perzijščine je bila komunikacija z migranti zelo otežena. Pomagali smo si z migranti, ki so govorili angleško, z internetnimi in slikovnimi prevajalniki.

Ženske smo obravnavali striktno ločeno od moških, zadržkov do medicinskega osebja nasprotnega spola pa nismo opazili. V ambulanto so pogosto prihajale cele družine skupaj.

Pričakovanja migrantov do zdravstvene oskrbe so bila večinoma realna, vendar nekoliko bolj medikamentozno naravnana kot v naši kulturi.

  1. Slabi higijenski pogoji v opuščeni vojašnici

Odsotnost tekoče vode in ogrevanja v prostorih sta predstavljala veliko tveganje za širjene nalezljivih bolezni. Migranti in osebje so imeli na voljo kemična stranišča in tekočo vodo na prostem. Opazili smo sporadične primere garij in uši, vendar jih zaradi odsotnosti ustreznih sanitarij nismo mogli začeti zdraviti. Poskrbeli smo za relativno izolacijo in striktno menjavo posteljnine.

V februarju in marcu 2016 so se bivanjske razmere zaradi manjšega števila migrantov in izbojšanih pogojev (ogrevanje, zasilne sanitarije) pogoji za življeje migrantov bistveno izboljšali.

  1. Odsotnost vpeljane strokovne in organizacijske prakse

V Sloveniji nimamo izdelanih priporočil ali smernic za zdravstveno oskrbo migrantov, zato je bila večina strokovnih in organizacijskih odločitev sprejetih intuitivno in v dobri veri. Nekaj gradiva smo v tem obdobju že sestavili in bi ga bilo smiselno poenotiti vsaj za slovenski prostor.

  1. Solidarnost in požrtvovalnost medicinskih in nemedicinskih organizacij ter posameznikov

Pri medicinski oskrbi so številne inštitucije in posamezniki pokazali nepričakovano solidarnost in požrtvovalnost. Medicinsko osebje je bilo mnogokrat pripravljeno delati izven delovnega časa in brez plačila, s kadrom in opremo so se za pomoč ponudili vsi okoliški zdravstveni domovi, Univerzitetni klinični center Ljubljana in več zdravnikov zasebnikov. Humanitarne in nevladne organizacije so prevzele ogromen del primarne zdravstvene pomoči. Pomagali so študenti, šole, posamezniki, podjetja. Vendar je s časom iz objektivnih razlogov entuziazem upadel, zato pričakujemo od ustreznih inštitucij (Ministrstvo za zdravje, NIJZ in drugi) usklajen in izvedljiv akcijski načrt za zagotavljanje medicinske oskrbe v primeru dolgotrajnih izjemnih dogodkov.





4. Viri in literatura




  1. Médecins sans frontiers, 1997. Refugee health: An approach to emergency situations. London: Macmillan.
  2. Rechel, B, 2011. Migration and Health in the European Union. Maidenhead, Berkshire: Open University Press.


Tekst je povzet iz Ujme št.30/I/2016

sreda, 15. marec 2017

Filmska ekipa NA CILJU



Consultation room (Tandoori)




Consultation room of Rog Asylum Clinic works TUE and FRI 12:00 to 13:00 at Tandoori Caffe, Ilirska 8. Ordering of patient needed via FB Messanger or by SMS (070 661 625 and 040 621 864)

Bolnišnica Franja znova deluje (Svobodna beseda, februar)




Rubrika: Prejeli smo

Bolnišnica Franja znova deluje

(tokrat zaradi oskrbe brezpravnih prosilcev za azil)

PIŠE: Dimitar Anakiev, dr. medicine


Zagotavljanje človekovih pravic je bila ključna parola slovenske osamosvojitve. Paradoksalno, praktično vse vlade samostojne Slovenije so se zapletle v množične kršitve človekovih pravic. Po izbrisanih, so se na udaru slovenske vlade tokrat znašli prosilci za azil.

Ko sem marca 2016 sprejel povabilo organizacije Zdravniki sveta, da bi opravljal delo vodje razvoja zdravstvene oskrbe prosilcev za azil v Sloveniji, nisem vedel, da se bom tudi sam vpletel v novo zgodbo množičnih kršitev človekovih pravic. Vlada je tedaj šele sprejela zakon o mednarodni zaščiti in podrobnosti niso bile znane, praktičnih izkušenj z izvajanjem zakona ni bilo, nobene reakcije – terra incognita... To, da v Sloveniji prosilec za azil nima pravice do primarnega zdravstvenega varstva, da zakon ne dovoljuje prosilcu dostop do zdravnika, ni enostavno razumeti. Ekonomske razlage niso prepričljive, ker gre za simbolično število nekaj sto ljudi. Kot kaže gre za tiho uzakonjenje rasizma v slovenski družbi. Člen 84. Zakona o mednarodni zaščiti predvideva samo nujno zdravljenje prosilca, kar pomeni le takrat, ko je neposredno ogroženo življenje (infarkt in podobno). Iz tega zakona je izvzeto reproduktivno zdravje žensk in otrok. Pri tem je treba vedeti, da večina prosilcev za azil čaka na odločbo več let, poznamo primer tudi petletnega čakanja. Žrtvam svetovnega imperializma za več let odvzeti pravico dostopa do zdravnika očitno ne pomeni nič drugega kot zlorabo medicine za odvračanje prosilcev od Slovenije, pri čemer zakonodajalec resno računa da bodo slovenski zdravniki sodelovali z vlado pri zlorabi medicine in množičnem kršenju človekovih pravic.

Ko je izbruhnila begunska kriza v t. im. razvitem svetu, so se najprej oglasila združenja zdravnikov, ki so svojim vladam narekovala medicinske in človeške standarde, po katerih se morajo ravnati. V Sloveniji se kaj takega ni zgodilo. Slovenska strokovna združenja so se bolj kot s pravicami prosilcev ukvarjala z nadaljnjim uničevanjem sistema javnega zdravstva in hitela v privatizacijo. Zato so stiska in problemi prosilcev širši družbi neznani. Poglejmo na nekaj primerih, kako izgleda ta slovenski rasistični zakon v praksi.

Krojaču iz Kabula, F.B. (31) so Talibani prestrelili desno podkolenico. V bolnišnici v Afganistanu je bila narejena osteosinteza, a ker je bil vstavljeni kovinski element nekoliko daljši, je na podplatu in pod kolenom gledal ven. Zato je prosilec težko hodil, čutil je neznosne bolečine in se spopadal z neprestanimi infekcijam podkolenice, ki smo mu jo v humanitarni medicinski mobilni enoti zdravili z antibiotiki. Zaradi neznosnih bolečin in pogostih infekcij je prosilec zaprosil upravo azilnega doma za odstranitev kovinskega elementa, kar bi moralo biti storjeno že v roku, ki je za tako odstranitev potreben in je že zdavnaj pretekel. Uprava je prosila kirurga na UKC za mnenje ali je življenje F. B. neposredno ogroženo in ko so dobili negativen odgovor, so prosilca – v skladu z zakonom - zavrnili.

Zloraba medicine v politične namene je dvorezni meč. Niso ogroženi samo prosilci temveč tudi delavci Ministrstva za notranje zadeve in širša družba. O tem govori naslednji primer: kmet A. A. (55) iz province Bamyan u Afganistanu je večkrat potožil, da ne more dihat. Bil je napoten na Nujno medicinsko pomoč (NMP), kjer so ugotovili, da so vitalni znaki normalni. Ker se je napad dispneje čez par dni ponovil so ga spet, u skladu z zakonom, napotili v NMP, kjer so razširili preiskavo z ultrazvokom in rentgenom in ponovno ugotovili, da je vse normalno. Napadi so se ponavljali in zato smo v humanitarni medicinski mobilni enoti poklicali internistko, našo sodelavko, ki je pro bono pregledala pacienta in predlagala, naj v pregled nujno vključimo pulmologa. Na našo prošnjo se je spet pro bono uključila pulmologinja, ki je opazila sence na pljučnih in posumila na tuberkulozo ter napotila pacienta na Golnik, kjer je bil nemudoma sprejet v nadaljnjo obravnavo.

V enem letu sem zdravil več kot tisoč prosilcev in pri tem srečal desetine in desetine podobnih zgodb. Nevzdržne humanitarne razmere, v katerih so množično kršene človekove pravice in ogroženo zdravje ljudi, so nas prisilile, da smo ustanovili humanitarno združenje Zdravniki za azilante, v katerem so zdravnice in zdravniki, študenti medicine, sestre in laični aktivisti. Tako je nastal projekt Mestne bolnice Franja, ki deluje od septembra 2016 v Rogu, v Ljubljani. V naši pro bono ambulanti, ki dela ob torkih in petkih od 14. do 17. ure se je v štirih mesecev zdravilo več kot 100 prosilcev za azil, ter nekaj domačih deprivilegiranih ljudi.

V času svojega enoletnega delovanja sem ugotovil, da v slovenskem narodu ni rasizma. Niti eden izmed kolegov zdravnikov, ki sem jih prosil za pomoč in sodelovanje me ni zavrnil, niti eden me ni prostaško vprašal „ali veste koliko to stane?“ Nasprotno, vsi so takoj in brezpogojno pomagali. Enako velja za uslužbence Ministrstva za notranje zadeve v Azilnem domu, policiste in varnostnike. Tudi oni se obnašajo profesionalno in velikokrat humano, tudi oni pomagajo ljudem v stiski. Od kje potem rasizem v naši zakonodaji, če je slovenskemu narodu tuj? Morda je pa to ta tujek pred katerim nas mora naša vlada ščititi?


petek, 17. februar 2017

DONACIJA VOZILA / VEHICLE DONATION

  1. Doctors for Asylees looks for donation vehicle for fulfilling its mission of health care of asylum seekers in Slovenia, contact: zdravniki4azilante@gmail.com, +38670661625, c/o Dimitar Anakiev dr. med

sreda, 15. februar 2017

Medicina je v Sloveniji zlorabljena za odvračanje ljudi (Delo, Sobotna priloga, 11.2.2017)



                                                                                  Fotografija:  Jure Eržen/Delo

Medicina je v Sloveniji zlorabljena za odvračanje ljudi

Dimitar Anakiev, zdravnik, ki se med zdravstveno oskrbo prosilcev za azil ponovno soo
ča s sistematiziranim rasizmom.

Boštjan Videmšek
sob, 11.02.2017, 07:00

V Beogradu rojeni zdravnik, ki je bil leta 1992 v Sloveniji izbrisan in je zato moral ve
č kot deset let živeti brez dokumentov, je eden izmed ustanoviteljev humanitarnega združenja Zdravniki za azilante in ambulante, ki v centru Rog skrbi za prosilce za azil. Tem slovenska država odreka pomoč do zdravniške oskrbe – razen če niso »življenjsko ogroženi«.
Pripoved 57-letnega dr. Anakieva, tudi (nagrajenega) filmskega režiserja, scenarista in pesnika, je šokantna in neposredna. Slovenskim političnim elitam in državi nastavlja ogledalo ter razgalja posledice rasistične zakonodaje, ki je vrhunec doživela z nedavnim sprejetjem novele zakona o tujcih.

Dr. Nikitas Kanakis, vodja gr
ške izpostave Zdravnikov sveta (Médecins du Monde), s katerimi sodelujete tudi vi, mi je že pred petimi leti v Atenah, kjer je vsak dan skrbel za stotine ljudi na begu, dejal, da so begunci Judje 21. stoletja. Je taka tudi vaša izkušnja? So bile besede dr. Kanakisa vizionarske?
Da. Begunci so produkt svetovnega imperializma in posledica novega svetovnega reda. Ves čas je bilo vprašanje le eno in še vedno je tako: kako jih bodo sprejele posamične družbe, posamične države. Šlo je – in gre – za naš odnos. V Sloveniji sem kot zdravnik prvič v življenju soočen s situacijo, kjer se številnim ljudem krati pravica do zdravniške oskrbe in pomoči, ena od temeljnih človekovih pravic. Prosilcem za azil slovenska država ne dovoli, da bi imeli na voljo osnovno zdravstveno oskrbo, ki je civilizacijski standard. To je nezaslišano in nepojmljivo. Za to, da ljudje nimajo pravice do osnovne zdravstvene oskrbe, v Sloveniji skrbi zakon o mednarodni zaščiti – tega nikoli ne bo mogel razumeti nihče, ki je študiral medicino.
Jasno je, da politika igra svojo igro in vlogo, toda kratenje osnovnih človekovih pravic in dostojanstva je omogočila slovenska zakonodaja. Ta vsebuje rasistične prvine. Ne morem verjeti, da je to mogoče, in hkrati je bilo to zame, ko sem se pridružil Zdravnikom sveta in začel oskrbovati begunce, nekaj povsem novega. Štiri mesece sem potreboval, da sem dojel, kaj to zares pomeni … Strnjeno: zdravniška oskrba prosilcev za azil je nezakonita. Tam zunaj je džungla, ki se je iz udobja ne vidi. Dobro je »maskirana«. Šele potem sem se zares začel ukvarjati z zakonodajo. Šestinosemdeseti člen zakona o mednarodni zaščiti dovoljuje le nujno zdravniško pomoč v primeru življenjske ogroženosti. Vse ostalo je … nezakonito. Gre za čisto diskriminacijo. Zdravniška oskrba ne bi smela biti privilegij nekoga, je človekova pravica, ki je v primeru prosilcev za azil kratena. Pogledal sem, kako je v tujini, in Slovenija je posebna … To se je zgodilo brez javne obravnave. Je to normalno?
Bili ste izbrisani. Doživeli ste prvo »moderno« birokratsko etnično čiščenje, ki ga je izvedla slovenska država. Zdaj ste priča nadaljevanju ksenofobične politike. Ste med zdravniško pomočjo prosilcem za azil doživeli déjà vu?
Lahko bi tako rekel. To je stična točka. Zgodba izbrisanih se nadaljuje z begunci. Po mojem mnenju so bili izbrisani prvi poskus slovenskih političnih elit, da rasizem uveljavi kot svojo uradno politiko. Ta poskus zaradi odpora v družbi in samoorganizacije izbrisanih ni bil uspešen v celoti. Odnos do beguncev je drug tak poizkus; druga priložnost »uzakonjenja« rasistične politike in vstopa rasizma v notranjo substanco slovenske države. To se je, kot rečeno, zgodilo že z uvedbo 86. člena zakona o mednarodni zaščiti. Gre za zlorabo medicine v politične namene in tudi za zlorabo določenih medicinskih panog, denimo nujne medicinske pomoči (NMP), kateri je naprteno praktično vse … Močno dvomim, da so se tisti, ki so pisali ta zakon, posvetovali z zdravniki. Nujna medicinska pomoč seveda ni namenjena obravnavanju primerov tuberkuloze. Da zdravnik pride do takšne diagnoze, je potreben povsem drugačen postopek, kot jih izvaja nujna medicinska pomoč. Delo je drugačno, prav tako procedura, toda to ni dovoljeno. To je dvorezen meč. Prepoved medicinskega delovanja nikoli ni nevarna le za bolnika, ampak tudi za širšo skupnost.
Vse to me je povezalo z mojo zgodbo o izbrisu. Sedem let sem kot zdravnik delal v Tolminu. In kar nisem mogel verjeti, da se to res dogaja … Nisem dojel, da so me izbrisali. Dolgo časa sem mislil, da so to birokratske težave mlade države. Dobival sem račune na svoje ime, uradne dokumentacije pa ni bilo. Ni me skrbelo. Človek je navajen zaupati avtoriteti. Prihajam iz velike zdravniške družine. Medicina je naša religija. In vzgoja. Za nas je zdravnik zdravniku brat. Potem pa sem se moral soočiti z določenimi zdravniškimi kolegi, ki se niso izkazali ravno za brate, saj so me javno obtožili, da sem bil sam kriv za svoj izbris, in tudi z zdravniško zbornico, ki je z ločevanjem na nacionalni in politični osnovi kršila ženevsko konvencijo. Institucionalne travme sem nekako prebolel, zbornica mi dolgo časa ni pustila delovati kot zdravniku.
Izbris se je le uradno končal, a strukture so ostale. Kot apartheid. Ki traja. Spremenil se je le diskurz. Globoka družbena sled ostaja. Še vedno imam veliko težav in nisem edini. Velike težave so, recimo, imeli zdravniki, ki so leta 1991 delali v vojaških bolnišnicah v Sloveniji. Politika jih je povabila, naj prestopijo iz vojaških ustanov, oni pa zaradi tega, ker so … zdravniki, tega niso storili. Večina je odšla, nekateri so ostali. Vsi so bili Slovenci. Lojalni so bili pacientom in tako je edino prav – to je ženevska konvencija. Veliko jih kasneje dolgo ni moglo delati. Nikjer. »Vitalna« bolečina, tisto, kar me resnično boli še danes, pa je odnos določenih kolegov. Sebi sicer ne dovolim afekta, treba je iti prek teh stvari. Moja duša ni črna. Le tako lahko svoje delo opravljam dobro.
Z žico na hrvaški meji in sprejetjem novele zakona o tujcih se zgodba o sistematiziranem onemogočanju zdravstvene pomoči najbolj ranljivim beguncem »lepo« sestavi v konsistentno zgodbo slovenskega rasizma …
Točno tako. Očitno je, da slovenske politične elite nujno potrebujejo kratenje človekovih pravic. Če karikiram – to je tako kot pravica do ubijanja [Licence to Kill] v Jamesu Bondu …
Žal karikiranje ni potrebno: prepoved zdravniške oskrbe prosilcem za azil dejansko – ubija! Država si na ta način jemlje pravico, da nekomu odvzame življenje.
Tako je. A to je globlja zgodba z dolgim repom. Pred leti se je eden izmed slovenskih politikov javno vprašal, zakaj se je Slovenija sploh osamosvojila. Del slovenskih političnih elit osamosvojitve nikoli ni razumel kot vrhunec demokratičnega procesa, temveč kot vrhunec nacionalizma, kot pravico do večvrednosti, kot pravico do – vladanja. Ta je dana od boga, ne? Pravico do ubijanja Jamesu Bonda podeljuje kraljica, njej pa je pravica do vladanja podeljena od boga … God Save the Queen. Vladarji sami sebi podeljujejo metafizično dimenzijo.
To jasno dokazuje dejstvo, da je celotna slovenska politika – tako levi kot desni pol – skoraj dvajset let v celoti ignorirala odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih. Vztrajali so pri zatečenem stanju. Celo ko je evropsko sodišče prvič odločilo, da je za izbris kriva slovenska država, se je Slovenija pritožila. Bil sem na seji velikega sodnega senata v Bruslju, ko se je drugič razpravljalo o izbrisanih in je predsednik Borut Pahor tja poslal devet pravnikov, katerih naloga je bila braniti državo. Torej – izbris. Torej – pravico do kratenja človekovih pravic. Za sedanje in tudi nekdanje slovenske oblasti človekove pravice ne obstajajo.
Kako to razumete? Kaj je gnilega v tej deželi?
Človekove pravice stojijo nasproti interesom političnih elit. Mogoče jih je, denimo, »obtožiti«, da ogrožajo varnost. Vedno bolj jasno postaja, da bodo v svetu, proti kateremu drvimo, nezaželene in ovirajoče. Znebiti se jih je treba. So mrtva teža. Odriniti jih je treba čim dlje stran.
Nič ni prav posebej gnilega v tej deželi … Slovenija je del širšega procesa globalne fašistoizacije. Če človek takšen proces dlje časa opazuje in živi od blizu, tega ni težko prepoznati.
Vaš primer dokazuje, da ne gre za nekaj novega. Morda je bilo to skrajno seme že tu, begunska tragedija pa ga je s populističnimi izlivi le zalila?
Hm, tega ne razumem kot neki naraven proces … Stvar je bolj preprosta. Oblast za vladanje potrebuje ideologijo. V nacionalnem političnem procesu so slovenske elite v iskanju nove podstati po padcu ideologije bratstva in enotnosti za eno ideoloških jeder izbrale rasizem. Da bi sploh lahko delovale. Takšna ideologija se zdaj širi po velikem delu sveta. A ne glede na vse, je Slovenija v zgodovino vstopila demokratično; državo je »ustvaril« narod. Kar se dogaja, je premik od demokratičnega in humanističnega k sili moči, k antidemokratičnosti.
Če za trenutek »ideologijo« pustiva ob strani: kako se povedano konkretno zrcali v vašem delu s prosilci za azil?
Neposredno se kaže z »ustvarjanjem« več sto ljudi brez kakršnih koli pravic. Konkretna zgodba: v azilnem domu na Kotnikovi v Ljubljani je v času januarske epidemije gripe zbolelo petindvajset prosilcev za azil. Do zdravniške oskrbe niso imeli pravice, prav tako ne do zdravil. Svojih zdravstvenih potreb nikakor niso mogli udejanjiti. Deset jih je prišlo v našo ambulanto v Rogu, preostalih petnajst sem sam obiskal na Kotnikovi. Med njimi je bil tudi starejši gospod, ki je že dlje časa nepremičen ležal. Usoda teh ljudi je dejansko v božjih rokah … Prepuščeni so sami sebi. Ves čas se soočam s situacijami, kjer zakonodaja odloča o življenju.
A ne gre le za odrekanje zdravniške pomoči, gre tudi za druge skrajno vprašljive procese. Denimo deportacije v države, kjer še vedno divja vojna, kot je Afganistan. V azilni ambulanti smo obravnavali pacienta iz Afganistana, ki je bil v izjemno hudi duševni stiski. Podali smo zdravniško mnenje – da v takšnem stanju ne bi smel biti deportiran. Poskušal se je obesiti. Če prosilcu za azil ne dovoliš pravice, da ga pregleda zdravnik in o njem poda strokovno mnenje, ga ne porineš le čez zdravstveni, ampak tudi čez družbeni rob. To sem videl na številnih primerih. Šokantno je videti vso to človeško nemoč, neposredno posledico zakonodaje, ki je narejena tako, da se ljudem ne sme pomagati.
Kaj konkretno pomeni, da lahko prosilcu za azil zdravniki pomagate, če presodite, da je njegovo življenje ogroženo? Kako to definirate, kdo odloča, kdo »meri« raven življenjske ogroženosti?
Nujna medicinska služba ima na voljo jasne in striktne parametre življenjske ogroženosti, po katerih se ravna. Recimo, če se nekomu ustavi srce ali pa je v predinfarktnem stanju. Gre za delovanje vitalnih življenjskih funkcij. Če te niso strašno slabe, bi morali paciente predati v normalno zdravstveno oskrbo. A jih ne smemo, ker – kot rečeno – zakon to prepoveduje. Tu se pravica do zdravstvene oskrbe prosilcev za azil neha.
Ko sem v vrstah Zdravnikov sveta delal v Logatcu, je sirskega otroka med igro ugriznil polh. Lahko bi šlo za steklino. Ta je vedno smrtna, zato mora biti vsakdo, ki ga je ugriznila žival, čim prej »tretiran« v antirabični ambulanti. Četudi nič ni vidno in še ni posledic. Če bi bil polh okužen, bi otrok brez primerne zdravstvene oskrbe umrl. Zanj sem napisal napotnico in socialnemu delavcu iz nevladne organizacije v azilnem domu dejal, naj ga odpelje v bolnišnico antirabično ambulanto v Ljubljano. Bilo je v petek popoldne, že blizu konca delavnika. V torek sem se vrnil v Logatec, kjer sem bil sicer prisoten dvakrat na teden. Vprašal sem, ali so otroka odpeljali v Ljubljano, socialni delavec pa mi je odgovoril, da ne, ker bo »itak« čez nekaj dni premeščen v Maribor in bi ga bilo zdaj neumno peljati.
Če ne obstajajo medicinski mehanizmi, če zakon prepoveduje pomoč, če je zdravstvena oskrba v rokah ljudi brez zdravstvene odgovornosti in če je marsikaj odvisno od dobre ali slabe volje posameznikov, gre lahko vse narobe. In to zelo hitro. Problematično je tudi to, da je bila v Slovenija organizacija zdravstvene pomoči za prosilce za azil »poverjena« organizaciji, ki ni registrirana za zdravstveno dejavnost – Slovenski filantropiji. Večkrat sem dobil občutek, da zavirajo naše delo. Imel sem namreč močno ekipo – svojo medicinsko sestro, prevajalca in avtomobil. Lahko bi veliko naredili, toda … Dva tedna sem, denimo, čakal le na ključ od lekarne in bil zato brez zdravil. Zdravil, ki sem jih kot član Zdravnikov sveta osebno dobil na uporabo. Takih primerov je bilo veliko. Vsak dan je bila težka borba. Za vsak korak. Naš trud je bil nečloveški. Delali smo brez premora. Dokler sem delal za Zdravnike sveta, en sam vikend nisem bil prost. Veliko je bilo sabotaže …
Država je resnično naredila vse, da prosilci za azil ne bi imeli možnosti profesionalne zdravniške oskrbe. To je ključ njihove taktike odvračanja ljudi od Slovenije.
Predpostaviva: prosilec za azil, ki živi v domu na Kotnikovi v Ljubljani, se odpravi na sprehod, na prehodu za pešce pa ga povozi avtomobil in mu polomi nekaj kosti, tako da je nepremičen in morda invaliden, toda njegovi »vitalni znaki« niso dovolj slabi, da bi ga lahko razglasili za življenjsko ogroženega. Če bi mu pomagali, bi kršili zakon?
Tako je. Pomagati mu bi bilo mogoče le, če bi bilo ogroženo njegovo življenje … Zlomi in druge poškodbe – nič. Po zakonu – nič. Ne diraj! Še posebej na kirurgiji, kjer je mogoče operirati le na lastno pest, kar je praktično nemogoče. To je dobeseden prevod 86. člena zakona o mednarodni zaščiti.
Pred seboj imam 86. člen zakona o mednarodni zaščiti, ki govori o zdravstveni oskrbi. Nujno zdravljenje prosilcev za azil – po odločitvi lečečega zdravnika – med drugim, citiram, obsega tudi pravico do zdravljenja zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika?
Zakon vsebuje rahlo terminološko nejasnost, ker govori o odločitvah »lečečega zdravnika«, obenem pa negira pravico prosilcev do primarne zdravniške oskrbe. Prosilec le s težavo pride do lečečega zdravnika, razen če ni življenjsko ogrožen. Če prosilec nekako pride do zdravnika, bo vsak zdravnik deloval po strokovnih, etičnih in deontoloških standardih. Ravno v tem je pomen pravice do zdravnika – če si v rokah zdravnika, si v dobrih rokah. Zato se te pravice ne sme kratiti. Je nenadomestljiva. To ni le tehnično-administrativno vprašanje, temveč regulacija standarda obravnave. V praksi, ki smo jo imeli pri Zdravnikih sveta in tudi danes pri praksi Zdravnikov za azilante, se pokaže, da zdravniki vedno delujemo v korist ljudi in moč zdravniške odločitve pogosto presega administrativne omejitve. Konkretno v primeru poškodbe bo lečeči zdravnik zdravnik nujne medicinske pomoči. On bo odločal o življenjski ogroženosti prosilca. Zlom velikih kosti pomeni življenjsko ogroženost, zlom manjših kosti večinoma ne.
Kaj pa bolniki s kroničnimi boleznimi?
Zanje je stanje izjemno obremenjujoče in težko, zelo težko. Veliko improviziramo, predvsem z zdravili. Zdravniki pomagamo drug drugemu. Največ težav je bilo pri bolnikih, ki se jim strjuje kri – s terapijo redčenja. Tu je potreben stalen nadzor, ki pa je v danih razmerah seveda nemogoč, kar je za bolnike velikanski udarec. Že napačno predpisano zdravilo lahko povzroči hude krvavitve in smrt. Takšne primere rešujemo v pro bono ambulanti, od koder je mogoče vstopiti v uraden zdravniški sistem. Toda vso pot mora opraviti bolnik sam.
Predstavljajte si, ob vseh kulturnih ovirah in razlikah, Afganistanko s hudo vnetim grlom, ki ne zna angleško in je brez moža, da se sama odpravi iz azilnega doma na Viču do zdravstvenega doma v centru Ljubljane. Recimo, da ji uspe. In recimo, da ji zdravnik napiše recept za ospen. Ona se potem vrne v azilni dom, kjer recept izroči medicinski sestri, ta pa ga izroči – komisiji. Komisija ima po zakonu mesec dni časa, da sprejme sklep, ali bo plačala to zdravilo ali ne. Če zdravnik predpiše določeno zdravilo, ga komisija, roko na srce, ponavadi odobri. Namen komisije ni izpodbijati zdravnika, temveč podaljšati proces in preprečiti učinkovitost zdravstvene oskrbe. Predstavljajte si, da s hudo vnetim grlom mesec ali dva čakate na zdravila. Šli boste drugam, ne? Medicina je v Slovenija zlorabljena za odvračanje ljudi. Je glavno orodje za odganjanje ljudi od tod. Orodje, ki deluje.
Že v vseevropski knjigi o zdravstvenih pravicah priseljencev v Evropski uniji iz leta 2010 je omenjeno, da nekatere države članice EU medicino »uporabljajo kot sredstvo za odvračanje«. Slovenija je ena izmed teh držav. Evropa pa velja za jedro civilizacije … To je naša realnost. Ob tem redukcija pravic ustvarja luknjo, kjer cveti posel. Odpira se svobodni trg. Za tiste, ki jim vlada pokima. Ustvarja se vzporedni svet.
Kaj pa prosilci za azil, ki imajo psihične motnje? Ves čas se srečujem z ljudmi vseh starosti, ki se spopadajo s hudimi oblikami sindroma posttravmatskega stresa.
Država njihove težave v celoti ignorira, enako velja za določene nevladne organizacije. Psihičnih težav je veliko, situacija je resnično težka. Ljudje so ogromno pretrpeli. In še vedno trpijo. Po naših ocenah je resno travmatiziranih vsaj štirideset odstotkov prosilcev za azil. Posledice odsotnosti osnovnega zdravstvenega zavarovanja so vidne na vsakem koraku. Da, tam zunaj je džungla, za človeška življenja izredno nevarna džungla. Tudi zato sem se odločil, da javno spregovorim. To je moja odgovornost, človeška in zdravniška.
V azilnem domu sicer dve uri na teden – vsak petek – dela psihiater dr. Peter Pregelj, univerzitetni profesor. To še zdaleč ni rešitev. Sam ne more vsega postoriti. Psihološki problemi pacientov so preveč kompleksni, da bi jih bilo mogoče obravnavati le z ambulantnim pregledom.
Decembra ste legalizirali pro bono »azilantsko ambulanto«, ustanovili ste društvo in uradno kot zdravniki prostovoljci niste več … kriminalci. Je v Rogu zdaj kaj drugače?
V Rogu smo začeli delati septembra lani. Tamkajšnji aktivisti so nas povabili k sebi. Srečali smo se na nekem pogovoru in so nam povedali, da k njim prihaja precej beguncev. In da imajo težave z zdravjem. Pomislili smo, da bi bilo dobro tam odpreti ambulanto. Našli smo dober prostor. Nekaj časa nas je zeblo, a zdaj imamo peč in drva. Začeli smo ilegalno, brez dovoljenja.
Bolnišnica Franja …
Haha, tako je, to je tudi uradno ime naše klinike. Potem ko smo odprli ambulanto, smo imeli veliko pacientov. Na upravni enoti sem nemudoma oddal prošnjo za registracijo društva. Trajalo je približno tri mesece, kar je znosno. Dobro nam je »zalaufalo«. K nam zdaj hodi tudi veliko mojih pacientov iz mesecev, ko sem delal za Zdravnike sveta. Naše delo nikakor ni le tehnično. Pomemben je celosten pristop, spoštovanje kulturnih navad, ignoriranje nekaterih zakoreninjenih vzorcev in doktrine …
Da lahko resnično pomagaš pacientu, ga moraš poslušati; ga spoznati in razumeti. Na pacienta ne smemo gledati [le] s svojimi očmi, ampak se moramo srečati z njegovim pogledom. Zdravnik se mora poosebiti s pacientom. Gre za temeljno empatijo. Kar nekaj zdravnikov na kaj takega ni bilo pripravljenih. Takoj začutijo distanco. Takoj sem jo … jih prepoznal. Zato spoznavam kulture in se učim nekaj jezikov hkrati. Farsi in paštu. To je nuja. Še posebej pri afganistanskih beguncih, ki so najbolj ranljivi.
Naša ambulanta je multikulturna. V Sloveniji nič podobnega do zdaj ni obstajalo. Delujemo kot bolnišnice med vojno. Tudi naše delo je blizu vojaški medicini. Veliko je improvizacije, kot v poljskih bolnišnicah. Veliko stvari gre po svoje … S pacienti sem v rednem stiku prek družabnih omrežij. Srečujemo se na ulici. Nihče mi ne more preprečiti, da jim kot zdravnik ne bi pomagal. Zato imam določeno samozavest. Izdajamo tudi svoje napotnice z žigom azilantske klinike. Naredili smo jih sami. To smo naredili iz nuje. K nam recimo hodi bolnik z levkemijo, ki mora redno hoditi na kontrole, za to pa seveda potrebuje napotnico.
Kdo odloča o tem, ali je vaša napotnica veljavna? Imate tudi tu težave?
To je globlja zgodba … Napotnica je tudi način komunikacije med dvema zdravnikoma. Tega ni mogoče ovreči.
Toda »komunicirajoča« zdravnika morata biti, predvidevam, znotraj uradnega zdravstvenega sistema?
Drži. Toda te napotnice smo naredili na podlagi že znanih primerov [ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki jo vodi dr. Aleksander Doplihar] in niti enkrat se še ni zgodilo, da bi našega napotenega pacienta kdo zavrnil.
V vsej tej mračnosti je to krasna novica!
Res je. Zdravniki so visoko, visoko nad politiki. Enako velja za delavce ministrstva za notranje zadeve, ki so zaposleni v azilnih domovih, kjer delajo pod hudim pritiskom. Zato pravim, da je politika tista, ki slovenski družbi vsiljuje rasizem. Po mojih izkušnjah, zdravniških in osebnih, namreč slovenska družba sama po sebi nikakor ni rasistična. Slovenske politične elite rasizem potrebujejo kot orodje vladanja.
Kje dobivate zdravila?
Nekaj jih zberejo v Rogu; to so počeli že prej. Z »viški« nam pomagajo kolegi iz zdravstvenih domov. Na voljo nam je tudi dr. Doplihar. Obrnili smo se na vse strani. Upoštevali smo obstoječo logistiko zbiranja zdravil za brezdomce. Veliko ljudi nam je pomagalo. Imamo dobre zaloge zdravil.
Iz uradnih zdravstvenih ustanov pa vas nikoli ni nihče vprašal, ali kaj potrebujete, ali vas morda vprašal za mnenje?
Ne. Ignoranca je popolna, a ni čustvena. Država preprosto noče priznati, da nas potrebuje, zato zanje ne obstajamo. Motimo jih. Mi smo namreč tisti, ki prosilcem za azil omogočamo vsaj malo zdravstvene pomoči in človeške utehe. Da tu sploh lahko živijo. Dobesedno! Naše delovanje je v nasprotju s politiko odvračanja ljudi. Od tod tak odnos institucij in tudi nekaterih nevladnih organizacij, ki so, kot rečeno, zavirale naše delovanje. Takšna sporočila prihajajo od zgoraj. Ves čas sem dobival grožnje. Žugali so mi. Kaj takega se mi kot zdravniku ni zgodilo nikoli prej. To je zapisano tudi v poročilih Zdravnikov sveta, ki jih je redno dobivala tudi slovenska vlada. V vrhu Zdravnikov sveta so bili zaradi dogajanja v Sloveniji jezni. Velikokrat so me klicali in spraševali, kaj za vraga se dogaja in kako je kaj takega sploh mogoče.
V Sloveniji se množično kratijo človekove pravice, oblasti pa so to elegantno skrile. Zdravniške organizacije se s tem ne ukvarjajo. Zanje to očitno sploh ni problem. Javnost nima pojma o tem, kar se dogaja. Politika govori o ekonomskih razlogih za takšno početje, a to je smešno, saj je prosilcev za azil izjemno malo. Njihovo število je dejansko simbolično. Vlogo države opravlja civilna družba. Na napačni poti smo. Danes se kratijo človekove pravice ene izmed deprivilegiranih skupin in to je zdaj tudi uzakonjeno, kar lahko razumemo kot trening za prihodnost. Človekove pravice so univerzalne. Zavest o tem je šibka. Ne pripadajo enim ali drugim. Usoda prosilcev za azil je tudi naša usoda. Bo tudi naša usoda. Boriti se moramo.
Ste tudi filmar, režiser in scenarist. Na vse skupaj gledate tudi s filmskimi očmi?
Tudi. Celo Zdravniki sveta, ki se ukvarjajo tudi s pričevanji in pospešujejo družbene spremembe, so želeli, da bi snemal film. Toda to zaradi omejitev v uradnih prostorih ni bilo mogoče. Delo z njimi me je spremenilo. Odprlo mi je novo perspektivo. Veliko so me naučili. Delo zdravnika in režiserja mi nekoč nekako nista šla skupaj, bil sem zelo konservativen. Zdaj ni več tako, a seveda brez kršenja načel zdravniškega dela. Posnel sem enouren dokumentarni film. Izpoved afganistanskega prosilca za azil, ki ga bodo deportirali, čeprav sem napisal zdravniško mnenje, da tega zaradi njegovega stanja ne bi smeli storiti. To je dokument časa. Tudi čustva, seveda. Ki so prav tako univerzalna. Gre za neposreden človeški kontekst!
Zaradi potrebe, da se informacije, ki sem jih bil deležen v delu s prosilci za azil, ne izgubijo, sem napisal scenarij za igrani film. V podobnem položaju sem bil tudi, ko smo ustanovili Društvo slovenskih režiserjev. Tedaj sem bil povsem odrezan od možnosti delanja filma, svojih kontaktov, informacij in čustev pa nisem hotel izgubiti. To je nadaljevanje življenja na pogon trme.