Medicina je v Sloveniji zlorabljena za odvračanje ljudi (Delo, Sobotna priloga, 11.2.2017)

                                                                                  Fotografija:  Jure Eržen/Delo

Medicina je v Sloveniji zlorabljena za odvračanje ljudi

Dimitar Anakiev, zdravnik, ki se med zdravstveno oskrbo prosilcev za azil ponovno sooča s sistematiziranim rasizmom.

Boštjan Videmšek
sob, 11.02.2017, 07:00

V Beogradu rojeni zdravnik, ki je bil leta 1992 v Sloveniji izbrisan in je zato moral več kot deset let živeti brez dokumentov, je eden izmed ustanoviteljev humanitarnega združenja Zdravniki za azilante in ambulante, ki v centru Rog skrbi za prosilce za azil. Tem slovenska država odreka pomoč do zdravniške oskrbe – razen če niso »življenjsko ogroženi«.

Pripoved 57-letnega dr. Anakieva, tudi (nagrajenega) filmskega režiserja, scenarista in pesnika, je šokantna in neposredna. Slovenskim političnim elitam in državi nastavlja ogledalo ter razgalja posledice rasistične zakonodaje, ki je vrhunec doživela z nedavnim sprejetjem novele zakona o tujcih.

Dr. Nikitas Kanakis, vodja grške izpostave Zdravnikov sveta (Médecins du Monde), s katerimi sodelujete tudi vi, mi je že pred petimi leti v Atenah, kjer je vsak dan skrbel za stotine ljudi na begu, dejal, da so begunci Judje 21. stoletja. Je taka tudi vaša izkušnja? So bile besede dr. Kanakisa vizionarske?

Da. Begunci so produkt svetovnega imperializma in posledica novega svetovnega reda. Ves čas je bilo vprašanje le eno in še vedno je tako: kako jih bodo sprejele posamične družbe, posamične države. Šlo je – in gre – za naš odnos. V Sloveniji sem kot zdravnik prvič v življenju soočen s situacijo, kjer se številnim ljudem krati pravica do zdravniške oskrbe in pomoči, ena od temeljnih človekovih pravic. Prosilcem za azil slovenska država ne dovoli, da bi imeli na voljo osnovno zdravstveno oskrbo, ki je civilizacijski standard. To je nezaslišano in nepojmljivo. Za to, da ljudje nimajo pravice do osnovne zdravstvene oskrbe, v Sloveniji skrbi zakon o mednarodni zaščiti – tega nikoli ne bo mogel razumeti nihče, ki je študiral medicino.

Jasno je, da politika igra svojo igro in vlogo, toda kratenje osnovnih človekovih pravic in dostojanstva je omogočila slovenska zakonodaja. Ta vsebuje rasistične prvine. Ne morem verjeti, da je to mogoče, in hkrati je bilo to zame, ko sem se pridružil Zdravnikom sveta in začel oskrbovati begunce, nekaj povsem novega. Štiri mesece sem potreboval, da sem dojel, kaj to zares pomeni … Strnjeno: zdravniška oskrba prosilcev za azil je nezakonita. Tam zunaj je džungla, ki se je iz udobja ne vidi. Dobro je »maskirana«. Šele potem sem se zares začel ukvarjati z zakonodajo. Šestinosemdeseti člen zakona o mednarodni zaščiti dovoljuje le nujno zdravniško pomoč v primeru življenjske ogroženosti. Vse ostalo je … nezakonito. Gre za čisto diskriminacijo. Zdravniška oskrba ne bi smela biti privilegij nekoga, je človekova pravica, ki je v primeru prosilcev za azil kratena. Pogledal sem, kako je v tujini, in Slovenija je posebna … To se je zgodilo brez javne obravnave. Je to normalno?

Bili ste izbrisani. Doživeli ste prvo »moderno« birokratsko etnično čiščenje, ki ga je izvedla slovenska država. Zdaj ste priča nadaljevanju ksenofobične politike. Ste med zdravniško pomočjo prosilcem za azil doživeli déjà vu?

Lahko bi tako rekel. To je stična točka. Zgodba izbrisanih se nadaljuje z begunci. Po mojem mnenju so bili izbrisani prvi poskus slovenskih političnih elit, da rasizem uveljavi kot svojo uradno politiko. Ta poskus zaradi odpora v družbi in samoorganizacije izbrisanih ni bil uspešen v celoti. Odnos do beguncev je drug tak poizkus; druga priložnost »uzakonjenja« rasistične politike in vstopa rasizma v notranjo substanco slovenske države. To se je, kot rečeno, zgodilo že z uvedbo 86. člena zakona o mednarodni zaščiti. Gre za zlorabo medicine v politične namene in tudi za zlorabo določenih medicinskih panog, denimo nujne medicinske pomoči (NMP), kateri je naprteno praktično vse … Močno dvomim, da so se tisti, ki so pisali ta zakon, posvetovali z zdravniki. Nujna medicinska pomoč seveda ni namenjena obravnavanju primerov tuberkuloze. Da zdravnik pride do takšne diagnoze, je potreben povsem drugačen postopek, kot jih izvaja nujna medicinska pomoč. Delo je drugačno, prav tako procedura, toda to ni dovoljeno. To je dvorezen meč. Prepoved medicinskega delovanja nikoli ni nevarna le za bolnika, ampak tudi za širšo skupnost.

Vse to me je povezalo z mojo zgodbo o izbrisu. Sedem let sem kot zdravnik delal v Tolminu. In kar nisem mogel verjeti, da se to res dogaja … Nisem dojel, da so me izbrisali. Dolgo časa sem mislil, da so to birokratske težave mlade države. Dobival sem račune na svoje ime, uradne dokumentacije pa ni bilo. Ni me skrbelo. Človek je navajen zaupati avtoriteti. Prihajam iz velike zdravniške družine. Medicina je naša religija. In vzgoja. Za nas je zdravnik zdravniku brat. Potem pa sem se moral soočiti z določenimi zdravniškimi kolegi, ki se niso izkazali ravno za brate, saj so me javno obtožili, da sem bil sam kriv za svoj izbris, in tudi z zdravniško zbornico, ki je z ločevanjem na nacionalni in politični osnovi kršila ženevsko konvencijo. Institucionalne travme sem nekako prebolel, zbornica mi dolgo časa ni pustila delovati kot zdravniku.

Izbris se je le uradno končal, a strukture so ostale. Kot apartheid. Ki traja. Spremenil se je le diskurz. Globoka družbena sled ostaja. Še vedno imam veliko težav in nisem edini. Velike težave so, recimo, imeli zdravniki, ki so leta 1991 delali v vojaških bolnišnicah v Sloveniji. Politika jih je povabila, naj prestopijo iz vojaških ustanov, oni pa zaradi tega, ker so … zdravniki, tega niso storili. Večina je odšla, nekateri so ostali. Vsi so bili Slovenci. Lojalni so bili pacientom in tako je edino prav – to je ženevska konvencija. Veliko jih kasneje dolgo ni moglo delati. Nikjer. »Vitalna« bolečina, tisto, kar me resnično boli še danes, pa je odnos določenih kolegov. Sebi sicer ne dovolim afekta, treba je iti prek teh stvari. Moja duša ni črna. Le tako lahko svoje delo opravljam dobro.

Z žico na hrvaški meji in sprejetjem novele zakona o tujcih se zgodba o sistematiziranem onemogočanju zdravstvene pomoči najbolj ranljivim beguncem »lepo« sestavi v konsistentno zgodbo slovenskega rasizma …

Točno tako. Očitno je, da slovenske politične elite nujno potrebujejo kratenje človekovih pravic. Če karikiram – to je tako kot pravica do ubijanja [Licence to Kill] v Jamesu Bondu …

Žal karikiranje ni potrebno: prepoved zdravniške oskrbe prosilcem za azil dejansko – ubija! Država si na ta način jemlje pravico, da nekomu odvzame življenje.

Tako je. A to je globlja zgodba z dolgim repom. Pred leti se je eden izmed slovenskih politikov javno vprašal, zakaj se je Slovenija sploh osamosvojila. Del slovenskih političnih elit osamosvojitve nikoli ni razumel kot vrhunec demokratičnega procesa, temveč kot vrhunec nacionalizma, kot pravico do večvrednosti, kot pravico do – vladanja. Ta je dana od boga, ne? Pravico do ubijanja Jamesu Bonda podeljuje kraljica, njej pa je pravica do vladanja podeljena od boga … God Save the Queen. Vladarji sami sebi podeljujejo metafizično dimenzijo.

To jasno dokazuje dejstvo, da je celotna slovenska politika – tako levi kot desni pol – skoraj dvajset let v celoti ignorirala odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih. Vztrajali so pri zatečenem stanju. Celo ko je evropsko sodišče prvič odločilo, da je za izbris kriva slovenska država, se je Slovenija pritožila. Bil sem na seji velikega sodnega senata v Bruslju, ko se je drugič razpravljalo o izbrisanih in je predsednik Borut Pahor tja poslal devet pravnikov, katerih naloga je bila braniti državo. Torej – izbris. Torej – pravico do kratenja človekovih pravic. Za sedanje in tudi nekdanje slovenske oblasti človekove pravice ne obstajajo.

Kako to razumete? Kaj je gnilega v tej deželi?

Človekove pravice stojijo nasproti interesom političnih elit. Mogoče jih je, denimo, »obtožiti«, da ogrožajo varnost. Vedno bolj jasno postaja, da bodo v svetu, proti kateremu drvimo, nezaželene in ovirajoče. Znebiti se jih je treba. So mrtva teža. Odriniti jih je treba čim dlje stran.

Nič ni prav posebej gnilega v tej deželi … Slovenija je del širšega procesa globalne fašistoizacije. Če človek takšen proces dlje časa opazuje in živi od blizu, tega ni težko prepoznati.

Vaš primer dokazuje, da ne gre za nekaj novega. Morda je bilo to skrajno seme že tu, begunska tragedija pa ga je s populističnimi izlivi le zalila?

Hm, tega ne razumem kot neki naraven proces … Stvar je bolj preprosta. Oblast za vladanje potrebuje ideologijo. V nacionalnem političnem procesu so slovenske elite v iskanju nove podstati po padcu ideologije bratstva in enotnosti za eno ideoloških jeder izbrale rasizem. Da bi sploh lahko delovale. Takšna ideologija se zdaj širi po velikem delu sveta. A ne glede na vse, je Slovenija v zgodovino vstopila demokratično; državo je »ustvaril« narod. Kar se dogaja, je premik od demokratičnega in humanističnega k sili moči, k antidemokratičnosti.

Če za trenutek »ideologijo« pustiva ob strani: kako se povedano konkretno zrcali v vašem delu s prosilci za azil?

Neposredno se kaže z »ustvarjanjem« več sto ljudi brez kakršnih koli pravic. Konkretna zgodba: v azilnem domu na Kotnikovi v Ljubljani je v času januarske epidemije gripe zbolelo petindvajset prosilcev za azil. Do zdravniške oskrbe niso imeli pravice, prav tako ne do zdravil. Svojih zdravstvenih potreb nikakor niso mogli udejanjiti. Deset jih je prišlo v našo ambulanto v Rogu, preostalih petnajst sem sam obiskal na Kotnikovi. Med njimi je bil tudi starejši gospod, ki je že dlje časa nepremičen ležal. Usoda teh ljudi je dejansko v božjih rokah … Prepuščeni so sami sebi. Ves čas se soočam s situacijami, kjer zakonodaja odloča o življenju.

A ne gre le za odrekanje zdravniške pomoči, gre tudi za druge skrajno vprašljive procese. Denimo deportacije v države, kjer še vedno divja vojna, kot je Afganistan. V azilni ambulanti smo obravnavali pacienta iz Afganistana, ki je bil v izjemno hudi duševni stiski. Podali smo zdravniško mnenje – da v takšnem stanju ne bi smel biti deportiran. Poskušal se je obesiti. Če prosilcu za azil ne dovoliš pravice, da ga pregleda zdravnik in o njem poda strokovno mnenje, ga ne porineš le čez zdravstveni, ampak tudi čez družbeni rob. To sem videl na številnih primerih. Šokantno je videti vso to človeško nemoč, neposredno posledico zakonodaje, ki je narejena tako, da se ljudem ne sme pomagati.

Kaj konkretno pomeni, da lahko prosilcu za azil zdravniki pomagate, če presodite, da je njegovo življenje ogroženo? Kako to definirate, kdo odloča, kdo »meri« raven življenjske ogroženosti?

Nujna medicinska služba ima na voljo jasne in striktne parametre življenjske ogroženosti, po katerih se ravna. Recimo, če se nekomu ustavi srce ali pa je v predinfarktnem stanju. Gre za delovanje vitalnih življenjskih funkcij. Če te niso strašno slabe, bi morali paciente predati v normalno zdravstveno oskrbo. A jih ne smemo, ker – kot rečeno – zakon to prepoveduje. Tu se pravica do zdravstvene oskrbe prosilcev za azil neha.

Ko sem v vrstah Zdravnikov sveta delal v Logatcu, je sirskega otroka med igro ugriznil polh. Lahko bi šlo za steklino. Ta je vedno smrtna, zato mora biti vsakdo, ki ga je ugriznila žival, čim prej »tretiran« v antirabični ambulanti. Četudi nič ni vidno in še ni posledic. Če bi bil polh okužen, bi otrok brez primerne zdravstvene oskrbe umrl. Zanj sem napisal napotnico in socialnemu delavcu iz nevladne organizacije v azilnem domu dejal, naj ga odpelje v bolnišnico antirabično ambulanto v Ljubljano. Bilo je v petek popoldne, že blizu konca delavnika. V torek sem se vrnil v Logatec, kjer sem bil sicer prisoten dvakrat na teden. Vprašal sem, ali so otroka odpeljali v Ljubljano, socialni delavec pa mi je odgovoril, da ne, ker bo »itak« čez nekaj dni premeščen v Maribor in bi ga bilo zdaj neumno peljati.

Če ne obstajajo medicinski mehanizmi, če zakon prepoveduje pomoč, če je zdravstvena oskrba v rokah ljudi brez zdravstvene odgovornosti in če je marsikaj odvisno od dobre ali slabe volje posameznikov, gre lahko vse narobe. In to zelo hitro. Problematično je tudi to, da je bila v Slovenija organizacija zdravstvene pomoči za prosilce za azil »poverjena« organizaciji, ki ni registrirana za zdravstveno dejavnost – Slovenski filantropiji. Večkrat sem dobil občutek, da zavirajo naše delo. Imel sem namreč močno ekipo – svojo medicinsko sestro, prevajalca in avtomobil. Lahko bi veliko naredili, toda … Dva tedna sem, denimo, čakal le na ključ od lekarne in bil zato brez zdravil. Zdravil, ki sem jih kot član Zdravnikov sveta osebno dobil na uporabo. Takih primerov je bilo veliko. Vsak dan je bila težka borba. Za vsak korak. Naš trud je bil nečloveški. Delali smo brez premora. Dokler sem delal za Zdravnike sveta, en sam vikend nisem bil prost. Veliko je bilo sabotaže …

Država je resnično naredila vse, da prosilci za azil ne bi imeli možnosti profesionalne zdravniške oskrbe. To je ključ njihove taktike odvračanja ljudi od Slovenije.

Predpostaviva: prosilec za azil, ki živi v domu na Kotnikovi v Ljubljani, se odpravi na sprehod, na prehodu za pešce pa ga povozi avtomobil in mu polomi nekaj kosti, tako da je nepremičen in morda invaliden, toda njegovi »vitalni znaki« niso dovolj slabi, da bi ga lahko razglasili za življenjsko ogroženega. Če bi mu pomagali, bi kršili zakon?

Tako je. Pomagati mu bi bilo mogoče le, če bi bilo ogroženo njegovo življenje … Zlomi in druge poškodbe – nič. Po zakonu – nič. Ne diraj! Še posebej na kirurgiji, kjer je mogoče operirati le na lastno pest, kar je praktično nemogoče. To je dobeseden prevod 86. člena zakona o mednarodni zaščiti.

Pred seboj imam 86. člen zakona o mednarodni zaščiti, ki govori o zdravstveni oskrbi. Nujno zdravljenje prosilcev za azil – po odločitvi lečečega zdravnika – med drugim, citiram, obsega tudi pravico do zdravljenja zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika?

Zakon vsebuje rahlo terminološko nejasnost, ker govori o odločitvah »lečečega zdravnika«, obenem pa negira pravico prosilcev do primarne zdravniške oskrbe. Prosilec le s težavo pride do lečečega zdravnika, razen če ni življenjsko ogrožen. Če prosilec nekako pride do zdravnika, bo vsak zdravnik deloval po strokovnih, etičnih in deontoloških standardih. Ravno v tem je pomen pravice do zdravnika – če si v rokah zdravnika, si v dobrih rokah. Zato se te pravice ne sme kratiti. Je nenadomestljiva. To ni le tehnično-administrativno vprašanje, temveč regulacija standarda obravnave. V praksi, ki smo jo imeli pri Zdravnikih sveta in tudi danes pri praksi Zdravnikov za azilante, se pokaže, da zdravniki vedno delujemo v korist ljudi in moč zdravniške odločitve pogosto presega administrativne omejitve. Konkretno v primeru poškodbe bo lečeči zdravnik zdravnik nujne medicinske pomoči. On bo odločal o življenjski ogroženosti prosilca. Zlom velikih kosti pomeni življenjsko ogroženost, zlom manjših kosti večinoma ne.

Kaj pa bolniki s kroničnimi boleznimi?

Zanje je stanje izjemno obremenjujoče in težko, zelo težko. Veliko improviziramo, predvsem z zdravili. Zdravniki pomagamo drug drugemu. Največ težav je bilo pri bolnikih, ki se jim strjuje kri – s terapijo redčenja. Tu je potreben stalen nadzor, ki pa je v danih razmerah seveda nemogoč, kar je za bolnike velikanski udarec. Že napačno predpisano zdravilo lahko povzroči hude krvavitve in smrt. Takšne primere rešujemo v pro bono ambulanti, od koder je mogoče vstopiti v uraden zdravniški sistem. Toda vso pot mora opraviti bolnik sam.

Predstavljajte si, ob vseh kulturnih ovirah in razlikah, Afganistanko s hudo vnetim grlom, ki ne zna angleško in je brez moža, da se sama odpravi iz azilnega doma na Viču do zdravstvenega doma v centru Ljubljane. Recimo, da ji uspe. In recimo, da ji zdravnik napiše recept za ospen. Ona se potem vrne v azilni dom, kjer recept izroči medicinski sestri, ta pa ga izroči – komisiji. Komisija ima po zakonu mesec dni časa, da sprejme sklep, ali bo plačala to zdravilo ali ne. Če zdravnik predpiše določeno zdravilo, ga komisija, roko na srce, ponavadi odobri. Namen komisije ni izpodbijati zdravnika, temveč podaljšati proces in preprečiti učinkovitost zdravstvene oskrbe. Predstavljajte si, da s hudo vnetim grlom mesec ali dva čakate na zdravila. Šli boste drugam, ne? Medicina je v Slovenija zlorabljena za odvračanje ljudi. Je glavno orodje za odganjanje ljudi od tod. Orodje, ki deluje.

Že v vseevropski knjigi o zdravstvenih pravicah priseljencev v Evropski uniji iz leta 2010 je omenjeno, da nekatere države članice EU medicino »uporabljajo kot sredstvo za odvračanje«. Slovenija je ena izmed teh držav. Evropa pa velja za jedro civilizacije … To je naša realnost. Ob tem redukcija pravic ustvarja luknjo, kjer cveti posel. Odpira se svobodni trg. Za tiste, ki jim vlada pokima. Ustvarja se vzporedni svet.

Kaj pa prosilci za azil, ki imajo psihične motnje? Ves čas se srečujem z ljudmi vseh starosti, ki se spopadajo s hudimi oblikami sindroma posttravmatskega stresa.

Država njihove težave v celoti ignorira, enako velja za določene nevladne organizacije. Psihičnih težav je veliko, situacija je resnično težka. Ljudje so ogromno pretrpeli. In še vedno trpijo. Po naših ocenah je resno travmatiziranih vsaj štirideset odstotkov prosilcev za azil. Posledice odsotnosti osnovnega zdravstvenega zavarovanja so vidne na vsakem koraku. Da, tam zunaj je džungla, za človeška življenja izredno nevarna džungla. Tudi zato sem se odločil, da javno spregovorim. To je moja odgovornost, človeška in zdravniška.

V azilnem domu sicer dve uri na teden – vsak petek – dela psihiater dr. Peter Pregelj, univerzitetni profesor. To še zdaleč ni rešitev. Sam ne more vsega postoriti. Psihološki problemi pacientov so preveč kompleksni, da bi jih bilo mogoče obravnavati le z ambulantnim pregledom.

Decembra ste legalizirali pro bono »azilantsko ambulanto«, ustanovili ste društvo in uradno kot zdravniki prostovoljci niste več … kriminalci. Je v Rogu zdaj kaj drugače?

V Rogu smo začeli delati septembra lani. Tamkajšnji aktivisti so nas povabili k sebi. Srečali smo se na nekem pogovoru in so nam povedali, da k njim prihaja precej beguncev. In da imajo težave z zdravjem. Pomislili smo, da bi bilo dobro tam odpreti ambulanto. Našli smo dober prostor. Nekaj časa nas je zeblo, a zdaj imamo peč in drva. Začeli smo ilegalno, brez dovoljenja.

Bolnišnica Franja …

Haha, tako je, to je tudi uradno ime naše klinike. Potem ko smo odprli ambulanto, smo imeli veliko pacientov. Na upravni enoti sem nemudoma oddal prošnjo za registracijo društva. Trajalo je približno tri mesece, kar je znosno. Dobro nam je »zalaufalo«. K nam zdaj hodi tudi veliko mojih pacientov iz mesecev, ko sem delal za Zdravnike sveta. Naše delo nikakor ni le tehnično. Pomemben je celosten pristop, spoštovanje kulturnih navad, ignoriranje nekaterih zakoreninjenih vzorcev in doktrine …

Da lahko resnično pomagaš pacientu, ga moraš poslušati; ga spoznati in razumeti. Na pacienta ne smemo gledati [le] s svojimi očmi, ampak se moramo srečati z njegovim pogledom. Zdravnik se mora poosebiti s pacientom. Gre za temeljno empatijo. Kar nekaj zdravnikov na kaj takega ni bilo pripravljenih. Takoj začutijo distanco. Takoj sem jo … jih prepoznal. Zato spoznavam kulture in se učim nekaj jezikov hkrati. Farsi in paštu. To je nuja. Še posebej pri afganistanskih beguncih, ki so najbolj ranljivi.

Naša ambulanta je multikulturna. V Sloveniji nič podobnega do zdaj ni obstajalo. Delujemo kot bolnišnice med vojno. Tudi naše delo je blizu vojaški medicini. Veliko je improvizacije, kot v poljskih bolnišnicah. Veliko stvari gre po svoje … S pacienti sem v rednem stiku prek družabnih omrežij. Srečujemo se na ulici. Nihče mi ne more preprečiti, da jim kot zdravnik ne bi pomagal. Zato imam določeno samozavest. Izdajamo tudi svoje napotnice z žigom azilantske klinike. Naredili smo jih sami. To smo naredili iz nuje. K nam recimo hodi bolnik z levkemijo, ki mora redno hoditi na kontrole, za to pa seveda potrebuje napotnico.

Kdo odloča o tem, ali je vaša napotnica veljavna? Imate tudi tu težave?

To je globlja zgodba … Napotnica je tudi način komunikacije med dvema zdravnikoma. Tega ni mogoče ovreči.

Toda »komunicirajoča« zdravnika morata biti, predvidevam, znotraj uradnega zdravstvenega sistema?

Drži. Toda te napotnice smo naredili na podlagi že znanih primerov [ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki jo vodi dr. Aleksander Doplihar] in niti enkrat se še ni zgodilo, da bi našega napotenega pacienta kdo zavrnil.

V vsej tej mračnosti je to krasna novica!

Res je. Zdravniki so visoko, visoko nad politiki. Enako velja za delavce ministrstva za notranje zadeve, ki so zaposleni v azilnih domovih, kjer delajo pod hudim pritiskom. Zato pravim, da je politika tista, ki slovenski družbi vsiljuje rasizem. Po mojih izkušnjah, zdravniških in osebnih, namreč slovenska družba sama po sebi nikakor ni rasistična. Slovenske politične elite rasizem potrebujejo kot orodje vladanja.

Kje dobivate zdravila?

Nekaj jih zberejo v Rogu; to so počeli že prej. Z »viški« nam pomagajo kolegi iz zdravstvenih domov. Na voljo nam je tudi dr. Doplihar. Obrnili smo se na vse strani. Upoštevali smo obstoječo logistiko zbiranja zdravil za brezdomce. Veliko ljudi nam je pomagalo. Imamo dobre zaloge zdravil.

Iz uradnih zdravstvenih ustanov pa vas nikoli ni nihče vprašal, ali kaj potrebujete, ali vas morda vprašal za mnenje?

Ne. Ignoranca je popolna, a ni čustvena. Država preprosto noče priznati, da nas potrebuje, zato zanje ne obstajamo. Motimo jih. Mi smo namreč tisti, ki prosilcem za azil omogočamo vsaj malo zdravstvene pomoči in človeške utehe. Da tu sploh lahko živijo. Dobesedno! Naše delovanje je v nasprotju s politiko odvračanja ljudi. Od tod tak odnos institucij in tudi nekaterih nevladnih organizacij, ki so, kot rečeno, zavirale naše delovanje. Takšna sporočila prihajajo od zgoraj. Ves čas sem dobival grožnje. Žugali so mi. Kaj takega se mi kot zdravniku ni zgodilo nikoli prej. To je zapisano tudi v poročilih Zdravnikov sveta, ki jih je redno dobivala tudi slovenska vlada. V vrhu Zdravnikov sveta so bili zaradi dogajanja v Sloveniji jezni. Velikokrat so me klicali in spraševali, kaj za vraga se dogaja in kako je kaj takega sploh mogoče.

V Sloveniji se množično kratijo človekove pravice, oblasti pa so to elegantno skrile. Zdravniške organizacije se s tem ne ukvarjajo. Zanje to očitno sploh ni problem. Javnost nima pojma o tem, kar se dogaja. Politika govori o ekonomskih razlogih za takšno početje, a to je smešno, saj je prosilcev za azil izjemno malo. Njihovo število je dejansko simbolično. Vlogo države opravlja civilna družba. Na napačni poti smo. Danes se kratijo človekove pravice ene izmed deprivilegiranih skupin in to je zdaj tudi uzakonjeno, kar lahko razumemo kot trening za prihodnost. Človekove pravice so univerzalne. Zavest o tem je šibka. Ne pripadajo enim ali drugim. Usoda prosilcev za azil je tudi naša usoda. Bo tudi naša usoda. Boriti se moramo.

Ste tudi filmar, režiser in scenarist. Na vse skupaj gledate tudi s filmskimi očmi?

Tudi. Celo Zdravniki sveta, ki se ukvarjajo tudi s pričevanji in pospešujejo družbene spremembe, so želeli, da bi snemal film. Toda to zaradi omejitev v uradnih prostorih ni bilo mogoče. Delo z njimi me je spremenilo. Odprlo mi je novo perspektivo. Veliko so me naučili. Delo zdravnika in režiserja mi nekoč nekako nista šla skupaj, bil sem zelo konservativen. Zdaj ni več tako, a seveda brez kršenja načel zdravniškega dela. Posnel sem enouren dokumentarni film. Izpoved afganistanskega prosilca za azil, ki ga bodo deportirali, čeprav sem napisal zdravniško mnenje, da tega zaradi njegovega stanja ne bi smeli storiti. To je dokument časa. Tudi čustva, seveda. Ki so prav tako univerzalna. Gre za neposreden človeški kontekst!

Zaradi potrebe, da se informacije, ki sem jih bil deležen v delu s prosilci za azil, ne izgubijo, sem napisal scenarij za igrani film. V podobnem položaju sem bil tudi, ko smo ustanovili Društvo slovenskih režiserjev. Tedaj sem bil povsem odrezan od možnosti delanja filma, svojih kontaktov, informacij in čustev pa nisem hotel izgubiti. To je nadaljevanje življenja na pogon trme.

http://www.delo.si/sobotna/medicina-je-v-sloveniji-zlorabljena-za-odvracanje-ljudi.html