Na poti (k boljšemu življenju)
Prispevek začenjam z metuljem, tistim bitjem, ki se iz ruševin z lahkoto dvigne in (od)leti. Tako vidimo njegov let. Lahkotnost pa je raje kot ne, le navidezna. Vedno vseprisotno navidezno je tudi temeljni pristop vseh psihoterapevtskih metod. Alegorija pometanja pod preprogo K. G. Junga namreč opozarja ravno na prisotnost navideznega, ki nosi bremena posameznika, skrita v globini njegove duševnosti, na tistih krajih osebnosti, kjer se dogaja nekaj povsem drugega; psihična zmeda; strahovi, stiske, travme izhajajoče iz frustracij, ki so se zgodile neznano kdaj in neznano kje, neodvisno od človekove volje, ki bi se rad na hitro in za zmeraj izvil iz njihovega usodnega primeža.
Namen zajeziti, omilit in, ozavestiti duševne, kakor tudi psihosocialne stiske stanovalcev azilnega doma v Ljubljani (v nad. AD), se je l. 2016 zgodil na pobudo Dr. Dimitra Anakieva, in glede na uspeli poskus omenjene pomoči se je izkazalo, da je bila zamisel odlična.
Nudenje psihosocialne pomoči in psihoterapije je bil sicer zastavljen za širši nabor stanovalcev, takorekoč za vse, ki bi jih tovrstna pomoč pritegnila, vendar večje zanimanje za program, sodelovanja in nenazadnje učinek pomoči, se je izkazal pri ženski populaciji AD. Zamisel o debatnih delavnicah, ki so bile lahko tudi krožki, krožki pa so bili tematski je rezultirala lep nabor žensk; mater, samskih deklet, deklic. Vzrok za uspeh projekta je bilo pripisati filistejsko in široko zastavljenemu programu, ki je vseboval tematike sestavljene iz tradicionalnih in kulturnih razlik ter kulture in običajev iz dežel prihajajočih žensk; na področju kulinarike, mode, ročnih spretnosti, tradicionalnih obredov, vzgoje, umetnosti itn. Drugi pol projekta pa je vseboval približke kulturnih razlik in značilnosti narodov zahodne družbe, kulture, katere del si želijo biti.
Iz vidika podpore je projekt vseboval socialno in psihološko svetovanje, ki se je izvajal običajno med delom v krožkih, psihološko svetovanje pa je potekalo individualno.
Program je bil zasnovan tudi na nevsiljivi, predvsem pa prostovoljni psihoterapevtski obravnavi. Za izjemno uspešno smo ocenili obravnave s pristopom art/kreativne terapije. Kar je razumljivo, kajti kreativnost je vedno in povsod kreativnost, raven, drug svet, ki prekriva tega našega …
Empirične izkušnje iz vidika psihološkega svetovanja lahko opišem kot na novo doživeto lekcijo iz praktičnih psiholoških vaj med študijem. In nikakor ne tistih lahkih. Kajti klientke niso vedno kos položaju, v katerem so se one in njihove družine znašli, zato svoje psihične stiske izražajo izjemno težko, ker se jih bojijo in jih odklanjajo kot neresnične. AD jim ne nudi doma, je začasno prebivališče, kar se je zarisalo v njihov psihični zemljevid, ki čaka novo, bolj svetlo risbo, morda novi dom.
Pri psihoterapevtskih obravnavah pa empirična kognicija postaja še širša, globlja. Ne morem se upreti misli, čeprav je jasno, da je vse pogojeno s kulturnimi vidiki matične države, da te matere in dekleta, ki si takoj, ko je to biološko omogočeno, želijo postati matere. Strastno stremijo k temu prvinskemu instinktivnemu cilju, kajti verjamejo, da je to njihovo edino poslanstvo. Hkrati pa status matere predstavlja miren zaliv zavetja, kajti materinstvo jih ustanavlja, ščiti, jim da kredibilnost. In v še nekaj, trdno verjamejo, da jim materinstvo nudi družbeno pravico sploh – biti. In živeti. Na psihoterapevtskih obravnavah sem imela možnost svojim klientkam, posebno tistim, ki ne morejo imeti (več) otrok ali težko zanosijo, ponuditi različna izhodišča (izobraževanje, kreativne vidike, ustvarjanje, raziskovanje ipd.), kar jim zahodna družba , nenazadnje že AD omogoča. Terapije so v večji meri obrodile sadove, kajti kreativna terapija ponuja globlje dojemanje svojih talentov - lahko so v obliki izjemnih ročnih spretnostih, likovnih kreacijah (nekaj od teh kreacij imam na delovni mizi in jih bom hranila za vedno). Postale so del mene. Psihološka svetovanja in psihoterapije iz tega projekta pa tudi. Na primer, tiste težke in na videz brezupne obravnave, za katere se zdi, da - ne da le ne nudijo rešitve, ampak glede na tradicijo, način življenja in kulturne vidike, so po zapovedi del osebnosti teh ljudi oz. v tem primeru žensk. Toda krivice, poniževanje, ortodoksni, fundamentalni, sekularni pristopi pojmovanja žensk in ljudi nasploh nikakor ne morejo biti naravna izbira, saj se človek rodi svoboden in ni v njegovi naravi (nekaj kot sprejemljiv) aspekt ujetosti, suženjstva in poniževanja. Če je, ga je trpljenje naredilo takega – kar je bilo pri nekaterih klientkah zaznati. Čeprav le zaradi njihovega družbenega položaja v državi iz katere izhajajo. A to se bo z novim načinom življenja v EU vsaj v zanje sprejemljivem kontekstu, to upanje v sebi nosijo vse. Kajti te dame imajo močan občutek za pravičnost in verjamejo v dobro, ki ga svetu z rojstvom prinese vsak posameznik, svet pa mu vrne tako, da ga naredi zlega. Naj torej tudi sklenem z G. K. Jungom - Zdravi ne mučijo ljudi, mučeni postanejo mučitelji …
Dr. Zuzanna Govednik Kraskova, mag. psih.soc.pom.
MASTER OF SCIENCE (complementary sciences, clinical psychology, clinical psychology approaches/ali/approaches to clinical psychology (izberi kar se ti bolje sliši, oboje je prav), psychosocial approach: (University of Ljubljana: Faculty of Medicine, University of Ljubljana: Faculty of Arts; School of Advanced Social Studies)
DOCTOR OF SCIENCE (social psychology; University of Ljubljana: Faculty of Medicine, School of Advanced Social Studies)
Prispevek začenjam z metuljem, tistim bitjem, ki se iz ruševin z lahkoto dvigne in (od)leti. Tako vidimo njegov let. Lahkotnost pa je raje kot ne, le navidezna. Vedno vseprisotno navidezno je tudi temeljni pristop vseh psihoterapevtskih metod. Alegorija pometanja pod preprogo K. G. Junga namreč opozarja ravno na prisotnost navideznega, ki nosi bremena posameznika, skrita v globini njegove duševnosti, na tistih krajih osebnosti, kjer se dogaja nekaj povsem drugega; psihična zmeda; strahovi, stiske, travme izhajajoče iz frustracij, ki so se zgodile neznano kdaj in neznano kje, neodvisno od človekove volje, ki bi se rad na hitro in za zmeraj izvil iz njihovega usodnega primeža.
Namen zajeziti, omilit in, ozavestiti duševne, kakor tudi psihosocialne stiske stanovalcev azilnega doma v Ljubljani (v nad. AD), se je l. 2016 zgodil na pobudo Dr. Dimitra Anakieva, in glede na uspeli poskus omenjene pomoči se je izkazalo, da je bila zamisel odlična.
Nudenje psihosocialne pomoči in psihoterapije je bil sicer zastavljen za širši nabor stanovalcev, takorekoč za vse, ki bi jih tovrstna pomoč pritegnila, vendar večje zanimanje za program, sodelovanja in nenazadnje učinek pomoči, se je izkazal pri ženski populaciji AD. Zamisel o debatnih delavnicah, ki so bile lahko tudi krožki, krožki pa so bili tematski je rezultirala lep nabor žensk; mater, samskih deklet, deklic. Vzrok za uspeh projekta je bilo pripisati filistejsko in široko zastavljenemu programu, ki je vseboval tematike sestavljene iz tradicionalnih in kulturnih razlik ter kulture in običajev iz dežel prihajajočih žensk; na področju kulinarike, mode, ročnih spretnosti, tradicionalnih obredov, vzgoje, umetnosti itn. Drugi pol projekta pa je vseboval približke kulturnih razlik in značilnosti narodov zahodne družbe, kulture, katere del si želijo biti.
Iz vidika podpore je projekt vseboval socialno in psihološko svetovanje, ki se je izvajal običajno med delom v krožkih, psihološko svetovanje pa je potekalo individualno.
Program je bil zasnovan tudi na nevsiljivi, predvsem pa prostovoljni psihoterapevtski obravnavi. Za izjemno uspešno smo ocenili obravnave s pristopom art/kreativne terapije. Kar je razumljivo, kajti kreativnost je vedno in povsod kreativnost, raven, drug svet, ki prekriva tega našega …
Empirične izkušnje iz vidika psihološkega svetovanja lahko opišem kot na novo doživeto lekcijo iz praktičnih psiholoških vaj med študijem. In nikakor ne tistih lahkih. Kajti klientke niso vedno kos položaju, v katerem so se one in njihove družine znašli, zato svoje psihične stiske izražajo izjemno težko, ker se jih bojijo in jih odklanjajo kot neresnične. AD jim ne nudi doma, je začasno prebivališče, kar se je zarisalo v njihov psihični zemljevid, ki čaka novo, bolj svetlo risbo, morda novi dom.
Pri psihoterapevtskih obravnavah pa empirična kognicija postaja še širša, globlja. Ne morem se upreti misli, čeprav je jasno, da je vse pogojeno s kulturnimi vidiki matične države, da te matere in dekleta, ki si takoj, ko je to biološko omogočeno, želijo postati matere. Strastno stremijo k temu prvinskemu instinktivnemu cilju, kajti verjamejo, da je to njihovo edino poslanstvo. Hkrati pa status matere predstavlja miren zaliv zavetja, kajti materinstvo jih ustanavlja, ščiti, jim da kredibilnost. In v še nekaj, trdno verjamejo, da jim materinstvo nudi družbeno pravico sploh – biti. In živeti. Na psihoterapevtskih obravnavah sem imela možnost svojim klientkam, posebno tistim, ki ne morejo imeti (več) otrok ali težko zanosijo, ponuditi različna izhodišča (izobraževanje, kreativne vidike, ustvarjanje, raziskovanje ipd.), kar jim zahodna družba , nenazadnje že AD omogoča. Terapije so v večji meri obrodile sadove, kajti kreativna terapija ponuja globlje dojemanje svojih talentov - lahko so v obliki izjemnih ročnih spretnostih, likovnih kreacijah (nekaj od teh kreacij imam na delovni mizi in jih bom hranila za vedno). Postale so del mene. Psihološka svetovanja in psihoterapije iz tega projekta pa tudi. Na primer, tiste težke in na videz brezupne obravnave, za katere se zdi, da - ne da le ne nudijo rešitve, ampak glede na tradicijo, način življenja in kulturne vidike, so po zapovedi del osebnosti teh ljudi oz. v tem primeru žensk. Toda krivice, poniževanje, ortodoksni, fundamentalni, sekularni pristopi pojmovanja žensk in ljudi nasploh nikakor ne morejo biti naravna izbira, saj se človek rodi svoboden in ni v njegovi naravi (nekaj kot sprejemljiv) aspekt ujetosti, suženjstva in poniževanja. Če je, ga je trpljenje naredilo takega – kar je bilo pri nekaterih klientkah zaznati. Čeprav le zaradi njihovega družbenega položaja v državi iz katere izhajajo. A to se bo z novim načinom življenja v EU vsaj v zanje sprejemljivem kontekstu, to upanje v sebi nosijo vse. Kajti te dame imajo močan občutek za pravičnost in verjamejo v dobro, ki ga svetu z rojstvom prinese vsak posameznik, svet pa mu vrne tako, da ga naredi zlega. Naj torej tudi sklenem z G. K. Jungom - Zdravi ne mučijo ljudi, mučeni postanejo mučitelji …
Dr. Zuzanna Govednik Kraskova, mag. psih.soc.pom.
MASTER OF SCIENCE (complementary sciences, clinical psychology, clinical psychology approaches/ali/approaches to clinical psychology (izberi kar se ti bolje sliši, oboje je prav), psychosocial approach: (University of Ljubljana: Faculty of Medicine, University of Ljubljana: Faculty of Arts; School of Advanced Social Studies)
DOCTOR OF SCIENCE (social psychology; University of Ljubljana: Faculty of Medicine, School of Advanced Social Studies)
