Odgovor na novinarsko vprašanje:
Ne
samo begunci/prosilci za azil/migranti, ki čakajo na deportacijo
doživljajo travmo, temveč je travmatična celotna azilantska
procedura, ki traja več let, in pogosto (skoraj redno) psihično
ohromi prosilce za azil. Po treh letih čakanja (koliko jaz delam z
azilanti in spremljam njihovo zdravstveno stanje) je večina psihično
zlomljena in rabi zdravila (večinoma pomirjevala ampak tudi zdravila
za različne psihosomatske težave, gastrične, povečan pritisk,
poslabšan diabetes itn.- po naši statistiki več kot 40% naših
pacientov je s psihosomatičnimi težavami), tisti psihično šibkejši
padejo v depresijo, drugi doživijo psihični zlom in morajo biti
hospitalizirani, določeno število, ne ravno malo, postanejo odvisni
od različnih substanc in jih zlorabljajo (od benzodiazepina do
heroina). Azilna procedura je torej izredno nehumana in za prosilce
uničujoča, posebej pri nas.
Za
razliko od Švedske, kjer prosilci za azil imajo prost dostop do
nacionalnega zdravstvenega sistema u Sloveniji prosilci nimajo
pravico do primarne zdravstvene oskrbe (njihova pravica do zdravja je
skrčena na NMP: infarkte in podobno), zato 90% medicinskih obravnav
v primarni zdravstveni oskrbi opravimo humanitarni zdravstveni
delavci, prostovoljno, medtem ko je samo 10% je obravnavano znotraj
zdravstvenega sistema, tisti, ki so ocenjeni kot nujni. Republika
Slovenija torej množično krati človekove pravice iz naslova
zdravstvene oskrbe prosilcev za azil-to je dobro znano.
Kar
se tiče deportacij one se po zakonu ne morejo opraviti brez potrdila
zdravnika da je deportiranec zdrav in sposoben za deportacijo. Torej,
ruski deček v Švedski verjetno ne bo deportiran, ker ni zdrav.
Imam tudi pacientko, ki je v Sloveniji z družino, Slovenija jim ni
priznala pravico do azila in družina brez papirjev živi v Sloveniji
zato, ker je mati bolna in ne morejo jih deportirati. Vsako leto
znova mora zdravnik potrditi diagnozo materi, da bi se družina
izognila deportaciji. Ker potrebujejo denar za preživetje
morata oba starša delati kot črnca: ona čisti po hišah (na črno)
on pa dela nočne izmene, za skromen denar, v neki
tovarni. Od zasluženega denarja plačata garsonjero in hčerki šolo.
Ona, mati, je pregorela od dela..
Drugi
primer je znameniti Ahmed Shamie, že točno tri leta moj pacient, ki
je šel skozi hude psihične preizkušnje pred deportacijo, zdaj čaka
na novo odločbo in spet je pod hudim psihičnim pritiskom ne more
spat. Lahko bi naštevali še in še...
Poznam
pa primer mladeniča iz Afganistana, ki ni mogel več prenesti takšno
življenje in je, po več letih tukaj, v depresiji, prosil da ga
deportirajo nazaj. Bil sam zaprošen za napisati zdravniško potrdilo
potrebno za deportacijo in sem odklonil...
Izgubo
volje do življenja pri mladoletniku sem srečal samo enkrat, tekom
teh treh let, in sicer pri mladeniču iz Afganistana, ki je po poti
izgubil celo družino v Egejskem morju (čoln se je prevrnil in se je
samo on rešil) tako da je bil popolnoma apatičen, večkrat se je
poskušal ubiti udarjanjem z glavo v zid...
Ob
vsem tem naj še opomnim da po mednarodnem pravu država naj ne bi
smela deportirati prosilca za azil v državo iz katere beži, tudi če
mu ne podeli azil. Gre za hudo kršitev mednarodnega prava, ki pa se
žal vse manj spoštuje.
Dimitar Anakiev, MD
spec.Global Health
Klinika za Migrante / Clinic for Migrants
Trubarjeva 72
1000 Ljubljana
Slovenia, EU
